BLOG

… O finančni krizi, o koruptivnosti elit, o reformi monetarnega sistema in o prenovi ekonomske vede …

▪▪▪ ◊ ▪▪▪ ◊ ▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Lobistični interesi za zahtevami po zamenjavi nadzornikov Luke Koper

- 3. julij 2016 -

Jože P. Damijan je v Večeru objavil dober komentar glede tega, zakaj se mora zamenjati nadzornike Luke Koper, zakaj se zapleta pri gradnji drugega tira in kdo bo pri tem mastno zaslužil:

“Če samo malce poznate ozadja, vam je jasno, da je “vojna za Luko” zgolj in samo zadnji stadij bitke, kdo si bo odrezal večji kolač pri graditvi drugega tira Koper – Divača, pri financiranju gradnje in zraven še zaslužil s prodajo Luke Koper.

Prav nobenega kaosa ne bi bilo, če bi vlada imela strategijo in trdno stala za njo ter znalo odgovorno in dostojno upravljati s premoženjem države. Če bi vlada imela strategijo razvoja države in v njem opredeljen razvoj logistične dejavnosti, bi ji bilo popolnoma jasno, tako kot sosednji Avstriji, da mora razviti železniško infrastrukturo, da bo privabila čim več tovora čez koprsko pristanišče in čez železniško hrbtenico Slovenije ter omogočila logistom, da si odrežejo čim večji delež dodane vrednosti.

Železniško infrastrukturo vedno gradi država in se nato poplača v sto letih prek razvoja gospodarstva, novih delovnih mest in plačila davkov, ki jih je logistična dejavnost omogočila. Tudi pri nas je tako. Vse železniške odseke gradi in vzdržuje država, le pri drugem tiru, ki je najbolj potreben, se je zapletlo. Samo tukaj je nenadoma nastal problem pri javnem zadolževanju, samo tukaj se je nenadoma pojavila potreba po zasebnem partnerju, ki mu je v zameno nekaj treba dati.

Pa vendar je financiranje drugega tira izjemno neproblematično, če le projekt optimizirate, zmanjšate nabuhlo investicijsko vrednost za 250 do 300 milijonov in pridobite evropska sredstva v višini 30 do 40 odstokov vrednosti. Kot smo s kolegi pokazali v naši študiji, bi vlada kredite za preostanek vrednosti investicije lahko najmanj polovično odplačala iz koncesijske dajteve in dividend, ki jih dobiva od Luke, nekaj malega od uporabnine za železniške tire, preostanek pa z dvigom trošarine na goriva za 1 cent pri litru. Ministru za finance sem tudi predlagal, da je alternativa, da vlada podvoji koncesijo in uporabnino za železniško infrastrukturo ter cestnine za tranzitni kamionski promet. Nihče ne bi protestiral proti temu, le skomunicirati bi to morali z vsemi deležniki v normalnem dialogu.”

Preberite tudi:

Vladno projektno podje 2TDK, ko bo, ne bo ne tič ne miš

Zakaj MzI ne želi izvedeti prave ocene stroškov projekta drugega tira?

Luka Koper, laži, manipulacije in master plan v ozadju

V čem je problem Jürgena Sorgenfreija?

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

V čem bi se centralne banke morale zgledovati po hedge skladih?

- 3. december 2015 -

Justin Lyon, ustanovitelj in direktor podjetja Simudyne, je napisal zanimiv članek, v katerem razglablja, zakaj ekonomska veda (kot tudi finančni ministri in regulatorji, ki jo uporabljajo) nujno potrebuje prenovo na ravni uporabnih modelov. Ugotavlja, da ti še vedno temeljijo na zastarelih idejah in konceptih, ki slonijo na okvirih učinkovitosti trgov, ekonomskega ravnovesja in analize izoliranih subjektov in se v uradnih insitucijah le s težavo umikajo pristopom in orodjem, ki upoštevajo medsebojno povezanost, kompleksnost in nelinearnost finančnega in ekonomskega sistema. Poudarja, da bo ekonomska veda morala integrirati spoznanja iz področij biologije, biokemije, meteorologije in drugih znanosti, ki proučujejo prilagodljive nelinearne kompleksne sisteme in obenem opaža, da se hedge skladi vse bolj poslužujejo tovrstnih modelov, saj se zavedajo, da le-ti bolj realistično prikazujejo kompleksno stvarnost finančnega sistema, kar jim v kompetitivnem okolju, v katerem se nahajajo, lahko zelo koristi.

Beri naprej…

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Kdo v resnici odloča v evroobmočju?

- 26. oktober 2015 -

Spodaj je zanimiv posnetek okrogle mize in še posebej pričevanja Yanisa Varoufakisa 6. oktobra na dogodku v Berlinu z naslovom Plan B za Evropo? Varoufakis se je odgovora na vprašanje, kaj sploh je evroskupina in kako deluje, lotil na temeljit in poglobljen način. Bil je praktično prvi in edini, ki je do sedaj iz ozadja iz prve roke razgalil delovanje te neformalne skupine. Bistvo njegovega odgovora je v tem, da obstoj evroskupine nima zakonske podlage in da zaradi tega njen predsednik lahko počne kar želi. Prav tako njegov namestnik in vodja delovne skupine. Varoufakis je izpostavil tudi hierarhijo na sestankih evroskupine: prvo besedo ima sicer predstavnik evropske komisije, vendar je v bistvu nepomemben, gre zgolj za formalnost. Največ besede imata ECB in Mednarodni denarni sklad.

Kaj pa finančni ministri, ki predstavljajo članice evroobmočja? Tam so zgolj zato, da zadostijo formalnosti potrjevanja vnaprej določenih sklepov, ki se sprejemajo za zaprtimi vrati. Na sestanke prihajajo brez vnaprejšnjih ključnih podatkov in informacij. Dobijo sicer besedo, vendar se jim niti ne sanja, o čem točno teče beseda, kakšna je realna situacija v državi, o kateri teče beseda ali kakšni so njeni predlogi. Vedo zgolj tisto, kar jim pove Trojka in kar so morda sami prebrali v javnih občilih.

Če spodaj napisano drži, in ni razloga, da Varoufakisu ne bi verjeli (še več, sklepamo lahko, da gre za širši vzorec delovanja in odločanja v evropskih institucijah), potem je evropski projekt, kot ga imamo sedaj, tako slaba šala, da ni vredna niti stare dobre britanske satire ali sočnega balkanskega humorja. Odločevalski procesi (ne samo v Evropi) so bili kot, kot kaže, že zdavnaj ugrabljeni s strani finančnih in drugih neizvoljenih elit v ozadju in sedaj to brez sramu, celo s ponosno aroganco, postaja vse bolj očitno.

Ravno zato je Varoufakisova izpoved tako pomembna. Potrebujemo več podobnih whistleblowerjev, ki bodo razkrili resnične procese in dogajanje v ozadju političnega in medijskega smokescreena. Toda ne pričakujte česa podobnega od našega Mramorja ali manj kot mlačnega ‘delamovsekarlahko’ Cerarja.

Varoufakis: »The Eurozone – think of it as our confederacy, a confederal macroeconomy, political economy, United States of Europe, that once upon a time was being imagined. This is what we have instead of United States of Europe, but it is a single block, an economic block with a single currency. Now, who runs it? It’s not Mrs. Merkel, it’s not Wolfgang Schäuble, it’s not the finance ministers who sit around the table of the Eurogroup. The Eurogroup makes all the important decisions that affect your lives. All of them, every single one of them. State governments, this federal government, make some decisions, but the main ones that affect your daily existence come from the Eurogroup. Now, what is the Eurogroup? When I asked at some point, some time in June… president Dijsselbloem had made the decision – I won’t bother you with what it was – which I contested. So I asked for legal advice from the secretariat of the Eurogroup and I said: ‘president Dijsselbloem just decided to do x, does he have the right according to the rules to do x?’ Suddenly there was panic, for 10 minutes officials were talking to one another, picking up the phone, talking to unseen and unheard (to me at least), officials. For 10 minutes, 10 minutes is a long time. And then some bureaucrat addresses me and says: ‘Minister, the Eurogroup does not exist in law, since it is not part of any of European Union treaties, which means that there are no rules and therefore its president can do as he likes.‘ Now that is the body, that is running our economy. Our collective, Eurozone economy.«

Celoten videoposnetek si lahko pogledate tule.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Ali potrebujemo neodvisne centralne banke?

- 7. oktober 2015 -

V zadnjih nekaj tednih se je na blogih v luči izvolitve novega vodje laburistov v Veliki Britaniji Jeremyja Corbyna in njegove ideje o ‘kvantitativnem sproščanju za ljudi’ – PQE (po katerem naj bi centralna banka od investicijske banke odkupovala njene obveznice, le-ta pa bi novo ustvarjeni denar porabila za javne investicije) razvila zanimiva debata o tem, kakšen vpliv naj bi takšno financiranje imelo na uzakonjeno neodvisnost centralne in ali sploh potrebujemo neodvisne centralne banke ali bi jih bilo bolje ukiniti.

Profesor Tony Yates je tako v Guardianu posvaril, da bi PQE ogrozil neodvisnost centralne banke, ki je (čeprav ji cilj in orodja monetarne politike določa vlada) v svojih vsakodnevnih odločitvah samostojna. Prav tako meni, da bi PQE odpravil fiskalno disciplino: politiki bi več trošili pred volitvami in si tako kupovali glasove. V najslabšem primeru, pravi Yates, naj bi prišlo do hiperinflacije, ki bi nabolj prizadela ljudi z nižjimi dohodki.

Finančni minister v senci John McDonnell je že pomiril strahove in zagotovil, da bi laburistična vlada ohranila neodvisnost centralne banke. V nasprotju s prepričanjem Yatesa in drugih, da bi bil PQE stalna praksa, je zatrdil, da bi bi PQE uporabi zgolj v primeru, ko bi se soočali z nizkim agregatnim povpraševanjem. Prav tako je predlagal, da bi centralni banki poleg naloge ohranjanja inflacije pod določenim odstotkom določili tudi druge primarne cilje, med drugim gospodarsko rast in večjo zaposlenost.

Slednje kot cilj vladne politike zagovarja tudi MMT, katere vidnejši predstavnik Bill Mitchell je na okrogli miziReframing the debate: Economics for progressive politics, dejal, da bi sam odpravil neodvisne centralne banke, saj naj ne bi prispevale ničesar koristnega, kar ne bi lahko prispeval poseben oddelek finančnega ministrstva:

» I would close all central banks. Merge them with the Treasury. The central bank does virtually nothing productive that a division of Treasury couldn’t do. The central bank just has to manage the liquidity in the economy each day and it has to provide prudential oversight to maintain financial stability, in other words: so that the private banks don’t go broke. You don’t need a central bank to do that. If you float your currency, you don’t need any official intervention. If you run a near zero interest rate forever you don’t need much liquidity management. One of the things I say when we have this myth of central bank independence: every single day of the working year the Treasury and the central bank communicate about the implications of federal net spending on the liquidity system, the state of liquidity in the economy each day. Everyday they are on the phone together because they have to work together otherwise the central bank wouldn’t be able to maintain its target monetary policy, in other words: manage the interest rate. Because if it loses control of daily liquidity in the banking system it can’t manage its interest rate targets.« (18:32 – 19:57)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Več preberite tule…

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

 

Slavoj Žižek o begunski krizi

- 22. september 2015 -

Dober zapis Slavoja Žižka o tem, da bodo velike migracije postale stalnica (zaradi vojn kot tudi ekonomskih razlogov ali podnebnih sprememb) in kako naj se Evropa pripravi na prihajajoče valove ljudi, ki v njej iščejo utopično ‘Norveško’.

“In escaping their war-torn homelands, the refugees are possessed by a dream. Refugees arriving in southern Italy do not want to stay there: many of them are trying to get to Scandinavia. The thousands of migrants in Calais are not satisfied with France: they are ready to risk their lives to enter the UK. Tens of thousands of refugees in Balkan countries are desperate to get to Germany. They assert their dreams as their unconditional right, and demand from the European authorities not only proper food and medical care but also transportation to the destination of their choice. There is something enigmatically utopian in this demand: as if it were the duty of Europe to realise their dreams – dreams which, incidentally, are out of reach of most Europeans (surely a good number of Southern and Eastern Europeans would prefer to live in Norway too?). It is precisely when people find themselves in poverty, distress and danger – when we’d expect them to settle for a minimum of safety and wellbeing – that their utopianism becomes most intransigent. But the hard truth to be faced by the refugees is that ‘there is no Norway,’ even in Norway.“

…

“…as a necessary consequence of this commitment, Europe should impose clear rules and regulations. Control of the stream of refugees should be enforced through an administrative network encompassing all of the members of the European Union (to prevent local barbarisms like those of the authorities in Hungary or Slovakia). Refugees should be assured of their safety, but it should also be made clear to them that they must accept the destination allocated to them by European authorities, and that they will have to respect the laws and social norms of European states: no tolerance of religious, sexist or ethnic violence; no right to impose on others one’s own religion or way of life; respect for every individual’s freedom to abandon his or her communal customs, etc. If a woman chooses to cover her face, her choice must be respected; if she chooses not to cover her face, her freedom not to do so must be guaranteed. Such rules privilege the Western European way of life, but that is the price to be paid for European hospitality. These rules should be clearly stated and enforced, by repressive measures – against foreign fundamentalists as well as against our own racists – where necessary.“

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

QE za ljudi

- 7. avgust 2015 -

Če bo Jeremy Corbyn izvoljen za novega vodjo laburistov v Veliki Britaniji, ima verjetno dobre možnosti, da čez nekaj let postane tudi premier. Corbyn, ki je blizu delavskemu razredu, nasprotuje varčevalnim ukrepom, prav tako pa podpira spremenjeno vlogo centralne banke, po kateri bi ustvarjala denar za konkretne družbene projekte. QE za ljudi in ne za banke:

“If Jeremy Corbyn becomes leader of the UK Labour Party, one positive consequence will be the ensuing discussion of the monetary policy transmission mechanism.

It all started with his presentation on “The Economy in 2020” given on July 22:

The ‘rebalancing’ I have talked about here today means rebalancing away from finance towards the high-growth, sustainable sectors of the future. How do we do this? One option would be for the Bank of England to be given a new mandate to upgrade our economy to invest in new large scale housing, energy, transport and digital projects: Quantitative easing for people instead of banks. Richard Murphy has been one of many economists making that case.”

 

 

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Zakaj bi grški posojilodajalci morali trpeti?

- 3. avgust 2015 -

Dober post Jožeta Damijana o tem, zakaj bi morali izgube posojil grkom kriti posojilodajalci sami oz. države, iz katerih izhajajo (vendar ne, saj so finančni lobiji premočni, politiki pa preveč podkupljivi):

“Adam Davidson napiše to, kar v grški moralni zgodbi večina tako rada pozablja. Ko so si ameriški potrošniki brez služb ali z nizkimi dohodki izposojali denar pri bankah za nakup nepremičnin, ki si jih niso mogli privoščiti (t.i. NINJA loans – no income, no job, no assets loans), je javnost krivdo pripisala neodgovornim špekulativnim bankirjem, ki niso upoštevali tveganj. Ko so slovenske banke s kamioni dostavljale denar  gradbincem, finančnim investitorjem, prevzemnikom in menedžerskim prevzemnikom, je javnost odgovornost večinoma pripisala neodgovornim bankam in regulatorju (Banki Slovenije), ki je gledala stran, ko so šle banke v nevzdržno visoka tveganja.

No, in ko so domače (grške), francoske, nemške, nizozemske in druge banke na veliko kupovale grške državne obveznice po višjih, vendar glede na tveganost po smešno nizkih obrestnih merah, in to tik pred razglasitvijo nesolventnosti, je vesoljna javnost, gnana z nemško politično in medijsko kampanjo, večinoma za to obtožila neodgovorne in lene Grke, ki so se zadolževali preko glave za življenje prek svojih zmožnosti. In pri tem brez kančka slabe vesti pozabile, da so finančne institucije naredile zelo slabe domače naloge pri ocenah tveganj.

Še huje, pozabile so na to, da so finančne institucije zavestno šle v tvegane nakupe grških obveznic, ker so računale na to, da bo grško državo na koncu sanirala – EU oziroma Nemčija. Nekateri investitorji, in ne samo mrhovinarski (vulture), so šli v nakupe obveznic (z diskontom) že po razglasitvi nesolventnosti, računajoč na bail out. In ko so v drugem bail-outu Grčije zasebni investitorji morali sprejeti polovični haircut, je bil to zanje še vedno dober deal. Nekateri bi zaradi slabih ocen tveganj morali izgubiti vse, pri čemer so veliko zaslužili že prej z obrestmi, drugi pa so zaslužili, ker so dobili več kot so po diskontu plačali za obveznice.

Grška zgodba ima najmanj dve plati. Ali celo tri ali štiri. Ne smete pozabiti, da so finančne institucije, predvsem Goldman Sachs (in takrat njegov podpredsednik Mario Draghi) Grčiji pomagale frizirati javne bilance, da so ji lahko posodile še več denarja. Ne smete pozabiti, da so bile številne zadolžitve grške države “namenske” – prodajalci orožja so uredili financiranje pri finančnih institucijah, da je grška država lahko, tudi v času najhujše krize, kupovala nemške podmornice in tanke in francosko vojaško opremo v vrednosti desetin milijard evrov. Grški politiki so bili seveda zainteresirani zaradi bogatih podkupnin.

Grška zgodba je večplastna. Na koncu pa se je izostrila le v dve stvari: prvič, v grško kolektivno nacionalno krivdo, zaradi česar si Grki zaslužijo dolga leta kaznovanja, in drugič, v ekstrakcijo premoženja od navadnih grških davkoplačevalcev. Politična kasta, ki je to zakrivila, se je upokojila, bogati Grki pa ne plačujejo davkov doma. Le tuje finančne institucije so lahko zadovoljne, ker bodo vedno na zmagovalni strani.”

 

 

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Grexit ni kvantna fizika

- 25. julij 2015 -

Vedno pronicljivi in temeljiti Bill Mitchell je nedavno v svojem blogu Greek exit is not rocket science ugotavljal, da bi bil grški izstop iz evra v tehničnem smislu dokaj enostaven. Toda ali bi lahko Grki sami tiskali drahme? Bivši finančni minister Varoufakis je namreč v enem izmed intervjujev zatrdil, da Grčija ne premore več tiskarskih strojev za tiskanje denarja (ker naj bi jih morala uničiti ob vstopu v evro območje), tako da Grki sami ne bi mogli več tiskati novih drahem. Mitchell trdi, da to ne drži. Še vedno obstaja tiskarna denarja kot del centralne banke Grčije, ki premore najsodobnejšo opremo za tiskanje in kovanje denarja in izkušeno osebje, med njene trenutne naloge pa spadajo tiskanje evro bankovcev, kovanje evro kovancev in tiskanje drugih pomembnih dokumentov.

Toda tiskanje drahem bi predstavljal zgolj en vidik morebitnega grexita. Kot drugi aspekt poleg tiskanja fizičnega denarja Mitchell navaja preklop na staro valuto. Grški preklop na evro se je zgodil komaj 15 let nazaj, tako da država še vedno premore znanje in izkušnje o tem, kaj vse mora postoriti za gladek prehod (od kalibracije parkirnih ur naprej…).

Tretja stvar bi bila ponovna vpeljava nacionalnega plačilnega sistema. Tu ne bi bilo bistvenih sprememb, saj so nacionalne centralne banke v tem smislu obdržale večino svojih prejšnjih funkcij. Poleg tega so vpete v evropska plačilna sistema TARGET 2 in SEPA. Na voljo pa je tudi nekaj alternativnih sistemov, npr. ta, ki ga upravlja Evropsko bančno združenje.

Beri dalje…

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Mazzini o grški krizi in Slovenceljnih

- 8. julij 2015 -

Miha Mazzini je napisal odličen komentar o grški krizi: o tem, kako pisunsko in enostransko se obnašajo slovenski mediji (z izjemo Damijanovega bloga), kako ne vidimo in zahtevamo odgovornosti za bankirje, ki so Grkom denar posodili (so nad zakoni, nad odgovornostjo, nihče ne odide za rešetke, rešujemo jih seveda davkoplačevalci) in kako se Slovenci pritožujemo čez lene Grke, ki niso sprejeli nobenih reform. Smo slučajno mi katere?

“… Ko je Grčija sprejela evro, je Spiegel objavil članek o stanju njenih financ, torej smo vsi vedeli, kako in kaj. Evropski politiki so se le nasmihali, češ, ne bodimo malenkostni. Bankirji so metali denar v hudournik z vrečami – in zdaj niso odgovorni?

V zadnjih desetletjih so si finančniki zgradili sistem, iz katerega so izključili lastno odgovornost. Počnejo lahko karkoli, vedno jih potem rešujejo davkoplačevalci, torej mi. To pomeni, da bodo še bolj in vedno bolj počeli karkoli, dokler svet ne crkne.

…

Ker opozarja na odgovornost finančnih institucij, je grški primer zanje neprijeten. In ko je grški minister Varufakis vprašanje o vzdržnosti dolgov izrecno zastavil šefici IMF Lagardovi, je takoj vskočil Dijsselbloem, češ, o tem pa ne bomo (vir). Pa bi bilo dobro, da bi se o vseh teh dolgovih in rešitvi začeli pogovarjati. Kadar se v zgodovini niso, so potem zadeve reševali z vojnami.

Ne spreglejmo Martina Schulza, predsednika Evropskega parlamenta, ki se zavzema za tehnično vlado v Grčiji (vir). To pomeni nov stadij demokracije. Volite lahko kogarkoli, Bruselj pa vam bo namestil aparatčika po svojem okusu, sivo miško, ki bo izpolnjevala ukaze. Na lastni koži smo izkusili, kako to poteka, in še nam ni dovolj: nižji uradnik Franck Dupont pošlje e-pismo vladi Alenke Bratušek in že krenemo v razlaščanje obveznic in podobno “reševanje” bank (vir), ki nam odnese milijarde iz žepov.

Sistem, kakršen je, vedno potrebuje vsaj eno državo v grški krizi, saj je primerna za “pranje” denarja. IMF je že leta 2010 vedel, da je tako reševanje Grčije povsem brezzvezno (vir), a zakaj so potem Grke silili vanj?

Ker so tako pošiljali denar okoli riti v žep, kot pravi lep slovenski pregovor. Od vse silne pomoči je Grčija zares dobila le deset odstotkov, preostalo je šlo v tuje banke (vir).

“Namreč, s tem ko je Slovenija odobrila posojilo in prevzela svoj del poroštev za grške dolgove (skupaj za 1,4 milijarde evrov), niste postali solidarni z grško državo ali grškimi prebivalci, pač pa predvsem s francoskimi in nemškimi bankami … oziroma –natančneje rečeno – s francoskimi in nemškimi davkoplačevalci (vir).

Po drugem viru pa 1,6 milijarde, kjer sliko dopolnjujejo s številkami, kako so si opomogle nemške in francoske banke: “Francoske banke so tako svojo izpostavljenost do egejske države znižale s 65 milijard evrov na tri, nemške pa s 45 milijard evrov na pet milijard evrov (vir).”

Pri tem ne pozabite, da je Slovaška takrat dajanje posojila odklonila, naš minister Križanič je trdil, da gre za dober posel (vir), premierja tiste vlade Pahorja pa smo nagradili s predsednikovanjem. Zdaj pa so Grki krivi. Ahm?

…

Pred dvema letoma sem v kolumni Kamnita družba pisal o našem strahu pred spremembami, a optimistično navedel primera, ko se občani samoorganizirajo, da bi vsaj kaj postorili. Prvi so bili mladi Tolminci s festivalom Soča Outdoor, drugi pa Jeseničani, zbrani okoli dr. Pašića. Poglejmo danes: Zavod za varstvo narave je prepovedal kolesarjenje in adijo, Soča Outdoor, dr. Pašić pa se je upravičeno obupano odselil. In to je to. V taki državi mediji in prebivalci besnijo, da Grki ne marajo sprememb? Da niso izvedli reform? Oprostite, katere smo pa mi?

…

In od tu izvira ta višek besa, ki ga del prebivalstva čuti do Grkov: pogledali smo se v ogledalo in zagledali sebe. Zdaj vpijemo in zmerjamo svojo podobo, ker z ropotom izganjamo hudiča iz nas. Da bo ta Mediteranec in Balkanec šel, izginil in pustil le to, kar si mislimo, da smo: mali Nemci.

In ko bodo Nemci obrnili pogled proti nam, bomo popolnoma šokirani, ko bomo slišali enake očitke, kot jih zdaj posluša Grčija. Ampak saj mi nismo, mi nismo, bomo jecljali, se klanjali in moledovali, mi smo vi, bomo vpili, ampak trojka nas bo jezdila še mrtve, tako kot jezdi Grke. Ne bomo vedeli, kaj nas je zadelo, zato naj zapišem kar zdajle: tisto, kar vedno zadene ljudi brez strategije, vizije in načrta, ki bi radi le ubogali in mislijo, da jih bo Gospodar ščitil tudi takrat, ko jih ne bo več potreboval.”

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Trojke ne zanimajo grške reforme, temveč kako Grčijo čimbolj izmolsti

- 25. junij 2015 -

Jamie Galbraith v odličnem nedavnem komentarju v The American prospect glede ‘pogajanj’ med Grčijo in njenimi kreditorji ugotavlja, da pogajalske institucije in ključne države kljub temu, da se stalno glasno pritožujejo, da Grčija ni naredila in noče narediti nobenega napredka, od Grkov pravzaprav sploh ne pričakujejo in tudi ne želijo resničnih reform. Njihov načrt je zgolj povečati davke, zmanjšati pokojnine, privatizirati ključno infrastrukturo in otoke in zmanjšati delavske pravice na minimum. To niso reforme. To je oportunistična oplenitev države.

V luči dejstva, da je zategovanje pasu Grčiji v zadnjih petih letih in pol samo poglobilo padec BDP (in da torej načrt kreditorjev ni deloval), je nova grška vlada pripravila konkretne reformne predloge, ki bi povečali kompetitivnost grškega gospodarstva in postopoma pomagali Grčiji ven iz brezna. Vendar kreditorjev te seveda ne zanimajo (kot očitno tudi ne naših ključnih kimavčkov). Še več, šefi trojke finančnih ministrov na predzadnjem zasedanju sploh niso seznanili s svojimi predlogi za Grčijo, medtem ko Grki finančnim ministrom predhodno niso smeli podati svojih predlogov. Vse skupaj torej zelo smrdi po velikem kriminalnem nategu.

…current usage of the word “reform” has its origins in the middle period of the Soviet Union, notably under Khrushchev, when modernizing academics sought to introduce elements of decentralization and market process into a sclerotic planning system. In those years when the American struggle was for rights and some young Europeans still dreamed of revolution, “reform” was not much used in the West. Today, in an odd twist of convergence, it has become the watchword of the ruling class.

The word, reform, has now become central to the tug of war between Greece and its creditors. New debt relief might be possible—but only if the Greeks agree to “reforms.” But what reforms and to what end? The press has generally tossed around the word, reform, in the Greek context, as if there were broad agreement on its meaning.

The specific reforms demanded by Greece’s creditors today are a peculiar blend. They aim to reduce the state; in this sense they are “market-oriented”. Yet they are the furthest thing from promoting decentralization and diversity. On the contrary they work to destroy local institutions and to impose a single policy model across Europe, with Greece not at the trailing edge but actually in the vanguard. In this other sense the proposals are totalitarian—though the philosophical father is Friedrich von Hayek the political forebear, to put a crude point on it, is Stalin.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Michael Hudson o suverenosti, lastništvu zemlje in dolgu na starodavnem Bližnjem vzhodu

- 10. junij 2015 -

Michael Hudson, ekonomist in strokovnjak za ekonomijo starodavnega Bližnjega vzhoda, v intervjuju za Renegade economist razglablja o novi knjigi iz cikla strokovnih knjig na temo, kako so se oblikovala sodobna gospodarstva in prakse. Prve štiri knjige se ukvarjajo s področji kot so: privatizacija v starodavnem svetu, urbanizacija in lastništvo zemlje v starodavnem svetu, ekonomska prenova v starodavnem svetu ter beleženje, standardizacija in izoblikovanje računovodstva v starodavnem svetu. Peta knjiga, ki je ravnokar izšla, pa govori o delu v starodavnem svetu.

Pri preučevanju starodavnih zapisov, dokumentov in dokazov so tako odkrili, da je bil poglavnitni problem v tistem času (in še dolgo po tem) v tem, da je preprosto primanjkovalo ljudi za delo. Kako so torej ljudi spodbudili, da so gradili veličastne stavbe? S pivom in hrano.

“We found that one reason why people were willing to do building work with hard manual labour was the beer parties. There were huge expenditures on beer. If you’re going to have a lot of people come voluntarily to do something like city building or constructing their own kind of national identity of a palace and walls, you’ve got to have plenty of beer. You also need plenty of meat, with many animals being sacrificed. Archaeologists have found their bones and reconstructed the diets with fair accuracy.

What they found is that the people doing the manual labour on the pyramids, the Mesopotamian temples and city walls and other sites were given a good high protein diet. There were plenty of festivals. The way of integrating these people was by public feasts. This was like creating a peer group to participate in a ceremonial creation of national identity.”

Ljudje so delali prostovoljno. V tistem času jih ni bilo veliko, zato se vlade vedno soočale z nevarnostjo, da se bodo prebivalci države izselili, če bo vlada do njih preveč represivna, ali če bodo pristali v prevelikih dolgovih.

“There weren’t that many people in the world in 10,000 BC, 3000 BC or even 2000 BC. If a government got too oppressive, or when they would raise the contributions or taxes too high, people would just flee to another area. Or if they were too much indebted the debtors would flee, as they did from Babylonia around 1600 BC. We are talking about free labor, not slave labor.”

Velik poudarek se je takrat, pa tudi skozi vso zgodovino povsod po svetu vse do nedavnega, dajalo lastništvu zemlje. Vsak, ki je imel v lasti zemljo, je bil uradni državljan in je imel volilno pravico (večinoma moški), prav tako pa je lastništvo določalo položaj v vojski (večji posestnik je bil višje in obratno). Če je človel izgubil zemljo zaradi dolga, ni mogel biti vojak, obstajala pa je tudi nevarnost, da bo prebegnil k nasprotni vojski ali v drugo državo. Zato so vladarji v tistih časih dolgove od časa do časa odpisovali. V razmišljanju vladarjev tistega časa je zasebno lastništvo igralo posebno vlogo pri ekonomskem ravnovesju. Torej, država je spodbujala zasebno lastništvo zemlje in nizko zadolženost.

“There was continual warfare. Attacking and defending also had a financial dimension. In Greece a military manual in the 3^rd century BC was written by a man who took the pseudonym of Tacticus – not Tacitus as in Rome, but Tacticus for tactics. He wrote that if a general planned to attack a city, he should promise to cancel the debts and free the slaves, in order to get the debtors to come over to his side. And if you’re defending a city, you also promise to cancel everyone’s debts and free the slaves. That’s how you get people on your side.

Coriolanus did that in Rome, and Zedekiah in Judah. But both rulers went back on their word as soon as the fighting was over. However, in Babylonia we have more or less regular debt cancellations whenever a new ruler would take the throne. This is in our third volume, Debt & Economic Renewal in the Ancient Near East. Babylonian rulers would proclaim andurarum and misharum – their words for a Clean Slate. David Graeber picked up this historical analysis in Debt: The First 5000 Years, discussing it from an anthropological point of view.

These proclamations did three things – the same three things you find in the biblical jubilee year (which used a cognate word, deror). These acts liberated the debt servants and let them return to their family of origin; they canceled all the personal debts that were owed (but not commercial business debts); and they returned the land rights or crop rights to debtors who had pledged them to their creditors. These royal proclamations restored order by making things the way they were in an idealised past. It was a situation where everybody was supposed to own their own self-supportive land to provide their means of subsistence free of debt. That was their idea of economic balance.”

Pa danes? Ozrimo se malo okoli sebe in na naš ‘vladarski’ vrh. V parih besedah bi lahko sedanje stanje opisali kot: brez vizije in strategije, brez drznosti in hrbtenice in popolnoma odtujeno od ljudi. Kot da človeštvo kljub vsem novim tehnologijam v resnici nazaduje in se pogreza v primitivnost in poneumljneost.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Centralne banke bi morale začeti s QE za ljudi

- 27. maj 2015 -

Mark Blyth, Eric Lonergan in Simon Wren-Lewis se v nedavnem blogu v Guardianu sprašujejo, kaj bi se zgodilo, če bi centralna banka ostala brez svojih magičnih trikov oz. (običajnih in malo manj konvencionalnih) orodij monetarne politike, glede na to, da Cameronova vlada v njej vidi edino rešiteljico gospodarskega okrevanja in varovalko pred recesijami? Vlada namreč verjame, da je kriza mimo in da se bodo sedaj zbudili živalski nagoni zasebnega gospodarstva, obrestne mere pa oživele. Vendar, opozarjajo avtorji, je to politika, ki temelji zgolj na upih. Odgovorna vlada bi po njihovem morala imeti dobro izdelan načrt za nepredvidene dogodke in opremiti neodvisno centralno banko s pravimi orodji, da lahko opravlja svoje delo. Orodja, ki so ji sedaj na voljo, pa so iztrošena.

Avtorji menijo, da dosedanji QE ni imel velikega učinka in da bi ga imel prihodnji QE še manj, prav tako pa lahko ustvari dodatne probleme, zato pozivajo britansko vlado, naj za Bank of England (BoE) uzakoni in uvede možnost neposrednih plačil gospodinjstvom. BoE bi v skladu s svojo neodvisnostjo lahko sama določala višino plačil in odločala, kdaj bi jih nakazovala, prav tako pa bi obenem spremljala in nadzorovala inflacijo (preko dviga obrestnih mer idr.). Avtorji menijo, da bi bilo še najmanj problematično plačilo vsem gospodinjstvom v enakem znesku.

BoE je prek QE v bančni sektor vložila okoli 20 % britanskega BDP, ocenjuje pa se da je zaradi tega BDP zrastel zgolj za 3 %. Po drugi strani empirični podatki iz držav, ki so uvedle primerljive ukrepe (npr. davčne olajšave v ZDA), kažejo, da potrošniki zelo hitro potrošijo med tretjino in polovico takšnih prihodkov. Za dvig BDP za 1 % bi tako morali sprostiti za okoli 3 % BDP neposrednih plačil.

Take ideje so znane že dolgo, vendar bo kot kaže trajalo še precej časa preden bo glavam v ostali ekonomski akademski srenji, v centralnih bankah, na finančnih ministrstvih in v vladah posvetila luč in bodo dojeli, da bi bilo to zelo koristno (za vse).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Prva etična banka na Balkanu

- 14. maj 2015 -

Na Hrvaškem so pred kratkim ustanovili Zadrugo za etično financiranje, ki si želi še v tem letu ustanoviti prvo etično banko v tej državi in prav tako na Balkanu. Bila bo edini delničar banke, vendar mora po izpolnjevanju vseh pogojev zeleno luč dati tudi hrvaška centralna banka.

Ko bo ustanovljena, bo banka prvenstveno delovala z namenom spodbujanja razvoja. Posojila bo dajala predvsem podjetjem, 90 odstotkov dobička pa bo reinvestirala. Največja obrestna mera posojil bo 4 odstotke, pogoj za pridobitev pa bo ustvarjanje konkretne dodane vrednosti. Posojila bodo dobili tudi posamezniki za potrošnjo (nakup avtomobila, stanovanja ipd.) in za izobraževanje. Obresti na depozite bodo predvidoma nič odstotkov.

Zadružniki so že zbrali več kot polovico načrtovanih sredstev začetnega kapitala (150 milijonov kun). Interes med podjetji za etično banko je precejšen v vseh delih države – več kot sto podjetij se je že vključilo v zadrugo, nekatera med njimi so prispevala tudi milijon kun.

Na začetku bodo hrvaški etični banki pomagali strokovnjaki iz drugih evropskih etičnih bank, razmerje med plačo zaposlenega na okencu in tistega z najvišjo plačo pa bo 1 : 4. Trenutno v Evropi obstaja 22 etičnih bank, ki so leta 2001 ustanovile Evropsko federacijo etičnih in alternativnih bank.

Bo kaj podobnega kmalu zaživelo tudi v Sloveniji?

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Ameriška demokracija je mrtva

- 23. april 2015 -

To sicer vemo že nekaj časa, toda zdaj je kot kaže uradno: raziskovalca Martin Gilens in Benjamin Page sta prečesala okoli 1800 političnih iniciativ v ZDA med letoma 1981 in 2002 in prišla do zaključka, da ameriško politiko, družbo in vse niti nedvomno vodijo med seboj povezane oligarhične elite, ki nimajo in niti nočejo imeti nobenega stika z volilci. Katera koli stranka je na oblasti, deluje tako kot želi elita in ne v skladu s tem, kar je obljubljala volilcem pred volitvami. Skratka, demokracije ni, je samo iluzija:

“Multivariate analysis indicates that economic elites and organized groups representing business interests have substantial independent impacts on U.S. government policy, while average citizens and mass-based interest groups have little or no independent influence. The results provide substantial support for theories of Economic-Elite Domination and for theories of Biased Pluralism, but not for theories of Majoritarian Electoral Democracy or Majoritarian Pluralism.”

Ellen H. Brown, ki v svojem članku povzema študijo, meni, da je eden izmed razlogov za erozijo demokracije porast vpliva finančnega sektorja in zasebnih bankirjev v preteklih stoletjih. Politični kandidati so tako postali zgolj lutke v rokah velikeka kapitala, ki se ne ozira na človekove svoboščine in pravice, zakoličene v zakonu o pravicah (Bill of Rights). Brownova trdi, da je ena izmed poti nazaj v tem, da lokalne oblasti ustanovijo lastne banke in jih vodijo tako, da le-te podpirajo lokalno prebivalstvo, skupnost in gospodarstvo:

“The Magna Carta, considered the first Bill of Rights in the Western world, established the rights of nobles as against the king. But the doctrine that “all men are created equal” – that all people have “certain inalienable rights,” including “life, liberty and the pursuit of happiness” – is an American original. And those rights, supposedly insured by the Bill of Rights, have the right to vote at their core. We have the right to vote but the voters’ collective will no longer prevails.

In Greece, the left-wing populist Syriza Party came out of nowhere to take the presidential election by storm; and in Spain, the populist Podemos Party appears poised to do the same. But for over a century, no third-party candidate has had any chance of winning a US presidential election. We have a two-party winner-take-all system, in which our choice is between two candidates, both of whom necessarily cater to big money. It takes big money just to put on the mass media campaigns required to win an election involving 240 million people of voting age.”

…

“How did we lose our democracy? Were the Founding Fathers remiss in leaving something out of the Constitution? Or have we simply gotten too big to be governed by majority vote?

The stages of the capture of democracy by big money are traced in a paper called “The Collapse of Democratic Nation States” by theologian and environmentalist Dr. John Cobb. Going back several centuries, he points to the rise of private banking, which usurped the power to create money from governments:

“The influence of money was greatly enhanced by the emergence of private banking.  The banks are able to create money and so to lend amounts far in excess of their actual wealth.  This control of money-creation . . . has given banks overwhelming control over human affairs.  In the United States, Wall Street makes most of the truly important decisions that are directly attributed to Washington.”

…

“If governments are recalling their sovereign powers, they might start with the power to create money, which was usurped by private interests while the people were asleep at the wheel. State and local governments are not allowed to print their own currencies; but they can own banks, and all depository banks create money when they make loans, as the Bank of England recently acknowledged.

The federal government could take back the power to create the national money supply by issuing its own Treasury notes as Abraham Lincoln did. Alternatively, it could issue some very large denomination coins as authorized in the Constitution; or it could nationalize the central bank and use quantitative easing to fund infrastructure, education, job creation, and social services, responding to the needs of the people rather than the banks.”

 

 

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Brez izhoda: alternativni predlog za Grčijo

- 1. april, 2015 -

Robert Parentau na INET blogu podaja zanimiv predlog za Grčijo, ki je seveda že dalj časa v primežu med zahtevami trojke in potrebo po rasti ter zmanjšanju socialnih tegob doma. Ena opcija je, da Grčija zapusti evro območje (kar pa Grki v splošnem ne podpirajo), vendar bi to za seboj (vsaj kratkoročno) prineslo še večje probleme (beg kapitala iz bank, problemi s financiranjem, problemi z uvozom in s posojili v tujih valutah …) in še večjo socialno stisko. Druga opcija je, da Grčija pristane na diktate po odplačevanju posojil in strukturnih reformah, kar pa nova grška vlada ne želi storiti in se bori za izpogajanje boljših pogojev in dogovora z Evropo. Vendar, poudarja Parentau, obstaja še tretja opcija, ki daje Grčiji možnost, da za potrebe okrevanja izstopi iz evroobmočja, ne da bi v resnici iz njega izstopila.

Parentau predlaga uvedbo alternativnih instrumentov financiranja, t. i. TAN ali tax anticipation notes, ki jih v ZDA pogosto izdajajo vlade posameznih držav. Grška vlada bi jih lahko dala svojim uslužbencem, dobaviteljem in prejemnikom socialnih transferjev. Nanje ne bi plačevala obresti, denominirani bi bili v evrih (menjalno razmerje bi bilo 1:1), ne bi bili oblika dolga in bili bi prenosljivi. Tako bi zadostili nekaterim pravilom EU, obenem pa bi zagotovili določena sredstva za stimuliranje gospodarstva. Pri vsem tem je morda najbolj pomembno, poudarja Parentau, da bi jih vlada sprejemala za plačevanje davkov in drugih pristojbin. S tem se naveže na razumevanje vrednosti fiat denarja, kot ga poudarja Abba Lerner (in neo-chartalisti), namreč, da vlada v sodobni državi lahko razglasi za denar karkoli, vendar mora to sredstvo tudi sprejemati za plačevanje davkov, če želi da bo uvedba uspešna (zgodovinsko lahko tak pristop najdemo od Mezopotamije do danes).

To accomplish this return to growth through increased fiscal autonomy, an alternative public financing instrument could be unilaterally adopted.  Federal governments could issue tax anticipation notes (TANs) to government employees, government suppliers, and beneficiaries of government transfer payments. These tax anticipation notes, which are a well-known instrument of public finance used by many state governments across the US, could have the following characteristics:

1. zero coupon: no interest payment is due to the holder of the TAN
2. perpetual: meaning there is no maturity date requiring repayment of principal, meaning TANs would not increase the public debt to GDP ratios, just like the issuance of perpetual debt by banks counts as equity that helps them meet capital requirements
3. transferable:  can be sold onto third parties in open markets, as are bearer bonds
4. Accepted at 1 TAN = 1 euro by the federal government in settlement of private sector tax liabilities.

Beri naprej …

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Mit o blagovni menjavi, 4. del

- 29. marec, 2015 -

Kaj pa kovanci?

Pojav prvih kovancev ponavadi navajajo kot začetek denarja, vendar pa, kot smo videli, je denar obstajal že tisočletja pred tem v obliki obračunske enote oz. kredita. Kljub temu so kovanci pomemben del monetarne zgodovine. Pojavili so se okoli leta 600 pr. n. št. in to ne samo v Lidiji, kot ponavadi beremo v učbenikih, temveč na treh geografsko precej različnih mestih hkrati. Pojavili so se tako v Turčiji, kot tudi v Indiji in na Kitajskem. Graeber poudarja, da ni šlo za iznajdbo novih tehnoloških postopkov, saj so ti po eni strani obstajali že prej, po drugi pa so se med seboj uvedbe kovin v monetarni sistem razlikovale. Šlo je za družbeno transformacijo.

Graeber loči štiri večja obdobja v človeški zgodovini: obdobje prvih agrarnih imperijev (3500 – 800 pr. n. št.), osno obdobje – ‘axial age’ (800 pr. n. št. – 600 n. št.), srednji vek (600 – 1450) in obdobje kapitalističnih imperijev (1450 – 1971). Medtem, ko je v obdobju prvih agrarnih imperijev in v srednjem veku prevladoval kredit, pa so v osnem obdobju in obdobju kapitalističnih imperijev v monetarnih sistemih prevladovale plemenite kovine.

Termin ‘osno obdobje’ je skoval nemški filozof Karl Jaspers, ki je bil fasciniran nad tem, da so veliki misleci (Pitagora, Buda, Konfucij) živeli v istem obdobju, za katerega je značilno drobljenje prejšnjih večjih imperijev na manjše države, ki so bile med seboj v stalnih vojnah, notranje pa so bile politične bitke.

To obdobje je trajalo približno 1000 let do okoli leta 600 n. št. V srednjem veku je zopet začel prevladovati kredit, kovance pa so uporabljali za trgovanje s tujci. Zakaj je do tega prišlo? Najpomembnejši faktor je bila po mnenju Graeberja vojna. Kovanci so prevladovali v obdobjih vsesplošnega nasilja in vojn. Razlog je v tem, da je zlato in srebro moč ukrasti, kredit pa obstaja zgolj kot zabeležka na podlagi zaupanja.

Beri naprej …

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Mit o blagovni menjavi, 3. del

- 25. marec, 2015 -

Kredit in država

Toda, kdaj se je v zgodovini sploh pojavil kredit? Klasična razlaga trdi, da je kredit nadgradnja kovinskega denarja, vendar zgodovinski dokazi pričajo, da je v resnici kredit obstajal tisoče let pred prvim kovanim denarjem. Najstarejši zapisi, ki so jih arheologi doslej uspeli izkopati, so Sumerske glinene tablice, na katerih najdemo zapise v klinopisu, ki so ga uspeli prevesti v 19. stoletju.

Pisava na tablicah razkriva, da so to zapisi o posojilih, kaznih in pristojbinah. Graeber piše, da so v sumerskem gospodarstvu osrednjo vlogo igrali veliki kompleksi templjev, v katerih je delalo na tisoče ljudi, od rokodelcev, uradnikov do zabavljačev, pa tudi obdelovalcev zemlje. Že okoli leta 3500 pr. n. št., kamor datirajo najstarejše glinene tablice, so imeli Sumerci izdelan poenoten sistem računovodstva, ki so ga oblikovali tempeljski birokrati z namenom poenostaviti preglede nad prihodki in izdatki.

Osnovna denarna enota je bil srebrni šekel, ki je bil enakovreden enemu vedru ječmena. Šekel so delili na 60 min, vsaka pa je ustrezala enemu obroku ječmena. Ljudje v templju so dobili dve porciji ječmena na dan, skupaj v enem mesecu torej 60. Denar, pravi Graeber, tako ni bil spontani proizvod trga, temveč birokracije v templju. Srebro je bilo denar in je krožilo v obliki neobdelanih odlitih kosov kovine, vendar je bila večina srebra spravljena v tempeljski zakladnici, včasih celo dolga stoletja. Oblasti niso videle nobene potrebe, da bi kose srebra ulile v kovance in jim vtisnile svoje pečate. Tehnologija za to vsekakor je obstajala. Razlog za to je bil, da kljub temu, da so dolgove obračunavali v šekelih (srebru), jih ni bilo potrebno plačevati v srebru. Ljudje so jih lahko poravnavali v obliki živali, pridelkov (večinoma v ječmenu) ali česa drugega. V ta namen so zato jasno določili razmerja med srebrom in dobrinami.

Na trgih, ki so se pojavili v sumerskih mestih, so cene prav tako izražali v srebru. Tiste cene, ki jih niso uradno določili templji, so se spreminjale glede na povpraševanje in ponudbo. Kljub temu je večina transakcij potekala na kredit, ki so ga zapisovali in beležili. Tudi transakcije med trgovci, ki so edini dejansko uporabljali srebro. Kredit so ljudje poravnavali običajno po žetvi v obliki ječmena ali s čim drugim. Ob slabih letinah se je tako dogajalo, da dolga niso bili zmožni odplačati. Prihajalo je do kreditnih kriz, v katerih se je nakopičilo preveliko neodplačanega dolga. Ljudje so izgubljali pravice do obdelovalne zemlje, ki je padla v roke posojilodajalcem, postali so najemniki svojih polj, njihovi sinovi in hčere so bili prisiljeni odhajati v tlačanstvo, včasih so morali oditi tudi gospodarji sami.

Beri naprej …

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Serija o denarju in dolgu na BBC

- 16. marec 2015 -

Antropolog David Graeber v seriji zanimivih podcastov na BBC podaja antropološke razlage o dolgu in izvoru denarja. Serijo lahko poslušate tule:

http://www.bbc.co.uk/programmes/b05447pc

 

 

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

EU parlamentarci omejili bančne provizije

- 15. marec 2015 -

Kot poroča MMC portal so evropski poslanci sprejeli nova pravila, ki banke omejujejo pri provizijah pri plačevanju z bančnimi ali kreditnimi karticami in sicer na 0,2 % vrednosti transakcije oz. na 0,3 % vrednosti (za kreditne kartice). Sam menim, da bi morali tako omejiti provizije na vse bančne transakcije (in provizije na transakcije pri ostalih finančnih institucijah, npr. skladih) in omejiti (ali prepovedati) zaračunavanje t. i. ‘stroškov’ (ki to niso), npr. stroškov odobritve kredita.

“Nova pravila provizije omejujejo na 0,2 odstotka vrednosti transakcije pri plačevanju z debetnimi karticami v tujini. Za plačevanje s temi karticami doma bo veljalo petletno prehodno obdobje. Pri plačilih s kreditnimi karticami bodo provizije omejene na 0,3 odstotka vrednosti transakcije.

Evropski poslanci so na plenarnem zasedanju v Strasbourgu nova pravila potrdili z veliko večino 621 glasov za in 26 proti. Zdaj jih morajo potrditi še države članice, kar naj bi predvidoma storile še pred poletjem, nato pa se bodo šest mesecev po uveljavitvi začela izvajati. “Ta zakonodaja (…) bo vzpostavila enotne pogoje za plačila po vsej Evropi. Okrepila naj bi preglednost provizij, stimulirala konkurenco in tako trgovcem kot uporabnikom omogočila, da izberejo tiste kartične sheme, ki jim nudijo najboljše pogoje,” je dejal poslanec Pablo Zalba.

Evropska komisarka za konkurenčnost Margrethe Vestager je nova pravila označila kot “dobra za potrošnike, dobra za podjetja in dobra za inovacije“. “Nekonkurenčne in skrite medbančne provizije so predolgo zviševale stroške trgovcem in potrošnikom. Z današnjim glasovanjem smo še dan bližje koncu tega,” je poudarila v odzivu.

Iz novih pravil bodo sicer izvzete t. i. tristranske kartične sheme, kakršne imata Diners in American Express, pri katerih sodeluje le ena banka. Pravila tudi ne bodo veljala za poslovne kartice, ki se uporabljajo le za kritje poslovnih stroškov, in se ne nanašajo na dvig gotovine na bankomatih.”

Več tule.

 

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Mit o blagovni menjavi, 2. del

- 11. marec 2015 -

Socialne valute

Ekonomisti v svojih delih pogosto navajajo, da so preprosta ljudstva kot ‘primitivni’ denar uporabljala najrazličnejše predmete, npr. školjčne lupine. Vendar ta izjava temelji na ignoranci oz. na površnem opazovanju dejanskih družbenih odnosov med pripadniki posameznih plemen. Graeber razlaga, da so antropologi prišli do spoznanja, da v preprostih družbah obstajajo t. i. sfere izmenjave (spheres of exchange), torej polja, znotraj katerih je možno izmenjavati oz. pridobivati določene vrste stvari. Kot primer navede pleme Tiv iz Nigerije, informacije o življenju katerega so antropologi povečini pridobili v sredini 20. stoletja, ko je Nigerija še spadala pod britanski imperij.

V življenju Tiv so za vsakodnevne potrebe gospodinjstva skrbele ženske, ki so hodile druga k drugi in si prinašale mala darila v obliki predmetov ali poljščin (npr. orehe, ribe, okro, ipd.). Tu ni šlo za blagovno menjavo, saj se ženske niso pogajale o vrednosti določene dobrine oz. o tem, za koliko določene dobrine bi lahko dobile drugo dobrino. Ni šlo za recipročnost, šlo je za soodvisnost. Šlo je za vzpostavljanje in ohranjanje socialnih vezi, prek katerih je družina dobila, kar ji je prišlo prav. Za obliko komunizma, ki ga Graeber definira kot ‘vsak po svojih zmožnostih, vsakemu glede na njegove potrebe.’ To medsebojno sodelovanje in podpora se je v preprostih družbah, ki so bile v veliki meri samozadostne in niso poznale trgov, pojavljalo zelo pogosto. V primeru plemena Tiv se je pojavljalo v obliki prinašanja daril, za katera se je pričakovalo uslugo v prihodnosti. Darilo je ustvarilo majhen socialni dolg, ki je držal skupnost povezano. Vendar ta dolg nikjer ni bil uradno zabeležen in ni bilo višje avtoritete, ki bi neodvisno lahko razsojala o njem. Šlo je za pripoznanje, da bi sovaščan tudi priskočil na pomoč sosedu, ko bi jo le-ta potreboval.

Druga sfera izmenjave pri plemenu Tiv je bila domena moških, ki so se po njihovem lastnem prepričanju ukvarjali z višjimi stvarmi. Znotraj nje so lahko dobili določene luksuzne stvari kot npr. krave, konje, slonovino…, večinoma pa je bila to sfera, kjer so si lahko pridobili določeno politično veljavo, najeli zdravilca, vrača ali za iniciacijo v okultne združbe. Tu so za potrebe izmenjave oz. nakupa uporabljali t. i. socialne valute, ki so se delile na manjšo in večjo denominacijo. Manjšo so predstavljali kosi lokalno izdelane tkanine (tugudu), večjo, za dražje nakupe, pa so predstavljale uvožene medeninaste palice. Te palice so bile najprestižnejša oblika valute in v lasti so jo lahko imeli le moški.

Tretjo, najvišjo sfero, pa so predstavljale pravice moških do žensk. Te tri sfere so bile ločene med seboj. Tako npr. posameznik za nobeno količino rib ali jama ni mogel kupiti krave ali konja, prav tako za nobeno količino medeninastih palic ni mogel pridobiti trajne pravice do ženske. Idealna poroka je za Tiv izgledala namreč tako, da je posameznik drugemu dal v ženitev svojo sestro, ta pa mu je v zameno dal za ženo svojo sestro. Torej, edino ženska je lahko predstavljala enakovredno zamenjavo za drugo žensko. V praksi stvari niso potekale tako gladko, saj družine niso imele enakega števila članov, dogajalo pa se je tudi, da se moški ni želel poročiti s ponujeno žensko. V tem primeru je postal njen skrbnik in je pridobil pravico do nje. Lahko jo je tudi zamenjal za drugo žensko, ki mu je bila pogodu in s katero se je želel poročiti. V tradiciji Tiv se je ta sistem skrbnikov razrasel v zapleten sistem, v katerem so imeli največ veljave moški z največ skrbništvi nad ženskami, ki so si jih med seboj izmenjavali. Manj srečni so se poročili pozno v življenju ali pa sploh ne.

Beri naprej …

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Mit o blagovni menjavi, 1.del

- 9. marec 2015 -

 

Čeprav je denar vsem nam vsakodnevno na očeh, čeprav tako ali drugače stalno razmišljamo o njem in vlagamo svoje dnevne napore v to, da se znajde v naših denarnicah in čeprav se nam nekako zdi, da ga razumemo, je v resnici zavit v tančico skrivnosti in mitov. In morda eden največjih mitov, ki nam jih skušajo vbiti v glavo v šolah in ki jih najdemo tudi v ekonomskih učbenikih, predstavlja prepričanje, da denar zgodovinsko izvira iz predhodne blagovne menjave.

Čeprav prikladna, ta razlaga nima dosti skupnega z antropološkimi dejstvi. Zgodba je pomembna, zato jo bom, kljub temu da (ali pa ravno zato ker) v tem trenutku prve strani časopisov in blogov polnijo predvsem članki o pogajanjih nove grške vlade z Nemčijo in ‘trojko’, skušal povedati malo bolj podrobno. V tej seriji člankov bom povzel in vam približal antropološke dokaze proti tej splošno razširjeni razlagi, kot jih v svoji odlični knjigi Debt: The first 5000 years (sedaj tudi v slovenskem prevodu), niza ameriški antropolog David Graeber.

Klasična razlaga o izvoru denarja

Na začetku se najprej spomnimo, kako poteka klasična zgodba izvora denarja. V preprostih družbah še niso poznali denarja, zato so, da bi prišli do stvari, ki so jih potrebovali, uporabljali blagovno menjavo. Vendar pa je moral za določeno menjavo obstajati obojestranski interes po nasprotni dobrini. Če je imel npr. Janez višek doma izdelanih nožev, ni pa imel svinjine, ki bi jo lahko dal na mizo, je odšel k mesarju Mihu. Toda če ta ni potreboval nožev, je nastal problem. Janez jih za svinjino pri Mihu ni mogel zamenjati. Najprej je moral dobiti tisto stvar, ki jo je Miha želel, npr. nekaj vreč krompirja. Zato je povprašal naokoli in našel nekoga, ki je potreboval nože in imel višek krompirja. Zbarantal se je za krompir in ga prinesel k Mihu ter ga zamenjal za svinjino. Blagovna menjava je bila na ta način zelo nepraktična in zamudna, saj so ljudje morali naokoli nositi velike stvari, ki jih morda drugi sploh niso potrebovali. Nato pa se je na neki točki na trgu spontano nekaj zgodilo. Ljudje so ugotovili, da lahko določeno dobrino uporabljajo kot medij izmenjave. Lahko so bili to žeblji, sol, školjčne lupine ali pa kak drug predmet, ki so ga ljudje cenili in jim je predstavljal neko vrednost. Sčasoma so ugotovili, da so za medij izmenjave najbolj praktične žlahtne kovine, še posebej srebro in zlato. Lahko jih je bilo deliti, bile so prenosljive, poleg tega so bile trpežne, saj npr. rja ne poškoduje zlata. Tako so se v Lidiji v današnji Turčiji v 6. stol. pr. n. št. pojavili prvi kovanci. Uporabo kovancev sta kasneje nadomestila papirnati denar in končno kredit, ki se je pojavil kot zadnji.

To razlago danes najdemo v domala vseh ekonomskih učbenikih, ki vsebujejo nekaj bežnih odstavkov o nastanku denarja. Vzemimo npr. učbenik “Ekonomija” Štiblarja in Bajta, ki pišeta:

»V zgodovini se je kot denar najprej uporabljalo blago, primerno za posredovanje v menjavi. V primitivnih družbah v preteklosti (ali današnjih družbah na nizki stopnji razvoja) so se kot blago uporabljale na primer školjke, platno, šele pozneje kovine lahko v obliki kovancev (srebrniki, zlatniki). Transportiranje blagovnega denarja je pomenilo velike stroške in nevarnost njegove izgube. Zato ga je kmalu zamenjal papirnati denar, najprej zamenjljivi bankovci, nato nezamenljivi bankovci.« (Štiblar in Bajt, str. 438)

Ali pa poglejmo “Monetarno ekonomijo I” Ivana Ribnikarja:

»Denar je nastal spontano. Potem ko je bilo na ‘trgu’ že več vrst blaga, so ljudje morali porabiti nekaj časa tudi za to, da so svoje blago prodali in kupili neko drugo blago. Prizadevali so si ta čas čim bolj skrajšati ali na splošno kar se da zmanjšati stroške trgovanja. To je končno privedlo do nastanka denarja – blagovnega denarja.« (Ribnikar, str. 5)

Graeber to zgodbo imenuje pravljica. V mnogih ekonomskih učbenikih se začne s ‘predstavljajmo si, da je obstajala neka družba, ki …’. Ekonomisti, ki so te učbenike pisali, niso nikoli preverili dejanskih antropoloških dokazov, ki so jih antropologi zbrali na terenu, zato so si vso zgodbo lahko zgolj predstavljali. Vendar antropologi že vsaj 100 let od dešifriranja mezopotamskih glinenih tablic skušajo ekonomistom dopovedati, da širijo mit, ki ne obstaja.

Beri naprej …

 

 

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Bitcoin – ali lahko (pre)živimo brez bank?

- 6. marec 2015 -

 

Pred kratkim sem si ogledal z oskarjem nominirani film The Immitation Game, v katerem odlični Benedict Cumberbatch igra britanskega znanstvenika in kriptologa Alana Turinga, ki je s svojim znanjem in idejami med 2. svetovno vojno bistveno prispeval k dešifriranju nemške kodirne naprave Enigma (prvotni Turingov stroj so sicer izdelali Poljaki, kar pa film prikladno zamolči). Toda kaj ima ta zanimivi, a delno zavajajoči film, sploh opraviti z Bitcoinom?

V torek je v prostorih Poligona v bivši Tobačni tovarni potekal forum o alternativni valuti Bitcoin s podnaslovom Ali lahko živimo brez bank?, katerega namen je bil približati ta medij izmenjave širši množici, deliti novice o njem, predstaviti tri start-up podjetja, ki razvijajo svoje pristope k uporabi Bitcoin valute in vse skupaj zaključiti z debato na okrogli mizi. Kaj je bilo povedano na predstavitvah si v grobem lahko preberete v članku Katje Nared, ki ga je objavila na Siol.net. Ker pa bolj ali manj (a nepopolno) poudarja videnja organizatorjev, je zato na mestu še malo drugačno razmišljanje o tej temi.

Govorniki so poudarili, da je Bitcoin inovativna valuta, ki na decentraliziran in cenejši način v obliki online mreže omogoča transakcije in plačevanje, neodvisno od centralnih institucij, 24 ur na dan kjerkoli po svetu in to na transparenten način (transakcije obstajajo v javno dostopnem registru). Oziroma z besedami Katje Nared:

»Bitcoin je visokotehnološka oblika denarja. Globalna digitalna valuta je neodvisna od finančnih institucij, ker je končno število bitnih kovancev omejeno in določeno vnaprej – 21 milijonov –, pa za razliko od preostalih svetovnih valut ni podvržena sistemski devalvaciji.
Ker bitcoin ni odvisen od centralnih avtoritet, je poslovanje in trgovanje z njim preprosto, hitro in ugodno v primerjavi s tradicionalnim bančništvom. Z njim lahko poslujemo kjerkoli in kadarkoli, potrebujemo le dostop do svetovnega spleta. Digitalni denar sami, brez posrednikov, prek interneta pošiljamo drugim osebam po vsem svetu in se s tem izognemo čakanju na transakcijo.

…

Digitalni denar hranimo v digitalni denarnici (do nje dostopamo prek pametnega telefona ali računalnika). Ta deluje podobno kot spletna banka. Transakcije potrjujemo z digitalnim podpisom, jih s tem overimo in shranimo v omrežje. Naši računi za bitcoine so semianonimni: naslov je javen, lastništvo pa je lahko tudi skrito.«

Bistvo je torej v tem, da naj bi bil bitcoin inovativen, hitrejši in cenejši, neodvisen od bank in transparenten.

Inovativnost in tehnologija

Najprej se ustavimo pri ‘visokotehnološki’ in ‘inovativni’ oznaki za to obliko denarja. Preden se spustimo v detajle tega pomena, je treba povedati, da Bitcoin skupnost oz. ljudje v skupnosti kripto valut gojijo nezaupanje do vlad in državnih valut, pa tudi bank. Želijo biti neodvisni. Toda, ali so res? Beseda ‘visokotehnološko’ in ‘inovativno’ implicira, da je ideja o valuti od ideje do izvedbe v vseh aspektih zrasla na zeljniku določenih posameznikov. Bitcoin naj bi leta 2008-09 lansiral anonimni razvijalec (ali skupina razvijalcev/programerjev) z imenom Satoshi Nakamoto. Kodo za valuto je predal javnosti kot open-source. Vse ostale kripto valute (danes jih je okoli 600) so bodisi imitacija bodisi nadgradnja prve valute, torej Bitcoina. Kaj je bilo tako inovativnega, revolucionarnega in visokotehnološkega v Nakamotovi ideji? Pravzaprav ne veliko. Dejstvo je, da osnovno infrastrukturo za delovanje valute predstavljajo računalniki, mrežni sistem – internet, določen programski jezik in kriptografski protokol. Vsi so nastali daleč nazaj v 20. stoletju, financirala pa jih je v pretežni meri država.

Claude Shannon je znanstvenik, ki je bil eden izmed pionirjev digitalnega računalnika in vezja, ko je leta 1937 delal na MIT, kasneje pa je postavil temelje teoriji informacij, teoriji komunikacij in moderni kriptografiji, ko je zakoličil dva glavna cilja kriptografije: tajnost (secrecy) in verodostojnost (authenticity). Shannon je iz MIT odšel delat za Bell Labs, del komunikacijskega monopolista AT&T. Med vojno je v njegovem okviru delal za državni program National Defense Research Committee, v okviru katerega se je na kriptografskem področju srečal tudi z Alanom Turingom in si z njim izmenjal izkušnje in informacije. Njegovo revolucionarno delo je spodbudilo tudi druge znanstvenike, ki so v 70-ih in 80-ih letih razvili kriptografijo z javnim ključem (public-key criptography), ki se danes med drugim uporablja za kodiranje transakcij v kriptovalutah (kot tudi za kodiranje in pošiljanje drugih informacij), kot npr. Whitfield Diffie in Martin Hellman; Ron Rivest, Adi Shamir, Leonard Adleman (iz MIT) in James H. Ellis, Clifford Cocks in Malcom J. Williamson (iz britanske vladne GCHQ).

Vlade so zaradi varnostnih vprašanj podpirale raziskave na področju kriptografije in rezultati so prinesli protokole, ki so danes javno znani in dostopni in ki jih lahko uporabljajo tudi programerji kripto valut.

Enako je z računalniško tehnologijo, tehnologijo za mobilno telefonijo, GPSom in internetom, ki je (poleg desetine uporabnih aplikacij) nastal kot projekt ameriškega vladno financiranega projekta DARPA (Defense Advanced Reaserah Projects Agency). Marianna Mazzucato in Adrian Slawotzky poudarjata, da so veliko vlogo v teh raziskavah igrali zasebni raziskovalni centri, ki pa jih je v veliki meri financiral javni denar (npr. Bell Labs, Xerox PARC, RCA Labs). Programski jezik C++, v katerem je povečini napisana koda za Bitcoin, je tako na primer nastal v Bell Labs (kot tudi predhodnik, programski jezik C).

Torej, vsa visoka tehnologija in inovativnost, na kateri počiva Bitcoin, je v resnici nastala v znanstvenih centrih s pomočjo vladnega financiranja.

Beri naprej…

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Oblikovanje ekonomije za post-krizno obdobje

- 5. marec 2015 -

Kontroverzni ekonomski maverick Steve Keen je izdal zbirko svojih člankov zadnjih 15 let, naslovljeno Developing an economics for the post-crisis world. Keen je znan po svoji ostri kritiki mainstream neoklasične doktrine. Nedvomno bo zbirka ponudila zanimivo in stimulativno branje za vse, ki so malo bolj odprtih pogledov na delovanje ekonomije …

“The veracity of mainstream economics has been called into question in the years since the economic crisis began. But the questioning of economics precedes the crisis, and not by merely years but arguably ever since 1898, when Thorstein Veblen published his brilliant paper “Why is Economics not an Evolutionary Science?” But Veblen’s critique fell on the deaf ears of the mainstream, and was unknown to the public. Only in the fringes of academic economists did Veblen’s words, and the spirit of rebellion he encouraged, live on...”

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Bill Black o uspešnih islandskih obsodbah vodilnih bančnikov

- 3. marec 2015 -

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Ellen Brown o nujnosti ustanovitve javne banke v Kaliforniji

- 2. marec 2015 -

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Neuspeh makroekonomije

- 28. februar 2015 -

 

Frances Coppola je na svojem blogu objavila zanimiv govor, ki ga je imela na Univerzi v Manchestru (znani po gibanju za prenovo ekonomske vede Post-Crash Economics Society), v katerem razgrinja razloge, ki so po njenem mnennju ključni za neuspeh makroekonomije. Po eni strani izpostavi linearnost modelov, ki temeljijo na racionalnih posameznikih, stalnem ravnovesju in eksogenih šokih, po drugi pa ignoriranje pomembnosti finančnega sektorja (in dolga), ki do sedaj v modelih sploh ni bil zajet:

»...a blanket condemnation of “economics” as having failed is I think too wide. I therefore wish to narrow the framing. There are many economists out there doing important work, both in industry and in academia, on labour markets, on the behaviour of firms and households, on trade dynamics, on market functioning. I do not by any means wish to suggest that these have failed. Microeconomics, as a discipline, is going from strength to strength. My beef is with macroeconomics.

…

The models that macroeconomic practitioners developed reflected this essentially linear view. Blanchard went on to observe that although macroeconomists did not ignore the possibility of extreme tail risk events, they regarded them as a thing of the past in developed countries. Western governments had inflation licked because of inflation-targeting central banks. Bank runs had been solved by deposit insurance and central bank lender of last resort functions. Sudden disastrous reversal of capital flows and balance of payments crises were problems for emerging market economies, not for developed European economies. And anyway, central banks could prevent or stop market “panics” by flooding the place with liquidity. If you get the policy settings right, linear models will work.

Except that they won’t. And that is because these models are not realistic views of how the economy actually works. Representative agents aren’t actually representative of anyone. Rational expectations are driven as much by emotion as logic. Behavioural economics is still in its infancy, but we are now beginning to understand just how much humans are driven by instincts such as herding. And nowhere is this more apparent than in the finance industry.

Beri naprej…

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Izpit iz ekonomije na Harvardu leta 1953

- 26. februar 2015 -

 

Gibanje za ekonomsko pluralnost je na družabnem omrežju objavilo zanimiv izsek iz zgodovine ekonomske vede: izpit iz ekonomije na Harvardu iz leta 1953. Povzet je iz posta na blogu Mostly Economics, prvenstveno pa ga je po medmrežju razširil prof. Ric Holt. Ni sicer jasno, za kateri letnik je izpit sestavljen, vendar v nasprotju z današnjimi ne vsebuje nič matematike. Vsa vprašanja so odprta, diskutivna in esejistična in se dotikajo širšega razumevanja tako družbe kot tudi ekonomske zgodovine. Verjetno ga velika večina današnjih dodiplomskih študentov ekonomije ne bi opravila.

Example of an economics exam from Harvard University in 1953

“Prof. Ric Holt (of South Oregon Univ) shares this interesting copy of the exam paper (via a group mail on history of economic thought).

Just take a look at the economics questions asked in Universities  during those times. Needless to say all this has changed dramatically. Earlier it required understanding of history and economics, now it is just about math.As these guys determine the standards elsewhere as well, the disease has caught onto most parts of the world  (if not all):

DEPARTMENT OF ECONOMICS

GENERAL EXAMINATION

(Three hours)

Please note on the front cover of your bluebook the number of each question upon which you write, in the order followed in your book, and HONORS or NON-HONORS.

PART I

(One hour)

Economic Analysis

HONORS  candidates answer ONE question taken from questions 1- 4.

1. “Depressions are caused by the exhaustion of investment opportunities and the rigidity of saving.” Discuss.
2. “Keynes’ theory may have undermined the nee-classical theory of the price level but it has left intact the neo-classical theory of relative prices.” Discuss.
3. “The basic criteria of anti-trust policy with respect to product markets are the same whatever thecompetitive structure of labor markets may be.” Discuss.
4. “Despite all the changes that have taken place in economic theory the profit motive continues to occupy the central role which it had in Ricardo’s theory.” Discuss the role of profit in (a) Ricardo, (b) nee-classical theory, (c) Schumpeter’s theory.

NON-HONORS candidates answer ONE question taken from questions 5-8.

5. “Future historians may well write the epitaph of our civilization as follows:

From freedom and science came rapid growth and change.

From rapid growth and change came economic instability.

From instability came demands which ended growth and change.

Ending growth and change ended science and freedom.”

Discuss this alleged conflict between economic growth and measures to secure economic stability. In your answer refer to the views of some of the great economists, for example, Schumpeter and Keynes, on this problem.

6. In explaining business cycles most economists place crucial emphasis on fluctuations in investment or capital goods.

Discuss the determinants of investment and the manner by which these factors operate upon investment to produce fluctuations in National Income.

7. The basic economic questions any society must somehow answer are: ( 1) What consumer and capital commodities shall be produced and in what quantities? (2) How shall the goods beproduced, i.e., by whom and with what resources? (3) For whom are goods to be produced, i.e., how is the national product to be distributed among individuals? Outline the way in which these questions are answered in a perfectly competitive, free enterprise economy.
8. In addition to wages, interest, and rent, economists often talk about a fourth category of income: profit. What do economists mean by this return? What are the causes of profit and its function in a capitalistic system?”

Celoten izpit si lahko preberete tule.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Banke naj bi pri dajanju kreditov v frankih zamolčale nevarnosti tveganja

- 23. februar 2015 -

 

Sam sem bil do sedaj mnenja, da so si za nastalo situacijo krivi posojilojemalci, v kolikor so jim banke razložile potencialna tveganja. Vendar se je očitno dogajalo nasprotno.

Božena Križnik v včerajšnjem spletnem Delu piše, da je Zveza potrošnikov Slovenije pri pregledu 32 kreditnih pogodb 7 bank (NLB, Abanke, NKBM, Raiffeisen, Hypo, Volksbanka, Unicredit) med letoma 2005 in 2008 ugotovila, da naj bi te kršile pravila o poklicni skrbnosti, ki jih sicer preverja Banka Slovenije kot bančni nadzornik.

Banke naj bi zamolčale nevarnosti valutnega tveganja, poleg tega naj bi površno preverjale kreditno sposobnost strank. Na potezi je sedaj Banka Slovenije kot regulator, ki očitno svojega dela (spet) ni opravila kot bi ga po mandatu morala. Naj preveri vse pogodbe in, če so bili potrošniki res zavedeni, breme nastale situacije prevali tudi na banke. In naj rigorozno (če je še možno) sankcionira tudi odgovorne.

“Strokovni sodelavci ZPS so natančno proučili 32 pogodb, ki so jih skupaj s pojasnili prejeli od svojih članov. Gre za pogodbe sedmih bank (pet UniCreditovih, deset Hypovih, eno Raiffeisen Banke, dve Volksbanke, sedem NLB, pet NKBM in dve Abanke), sklenjenih med junijem 2005 in oktobrom 2008.

Analiza je pokazala, da so bile vse pogodbe sklenjene za stanovanjske kredite. Glavnice in obroki so bili določeni v švicarskih frankih, krediti so bili izplačani v tolarjih oziroma evrih, prav tako so potrošniki mesečne anuitete odplačevali v nacionalni valuti.

…

Nikomur niso odsvetovali takega kredita, ne glede na dohodke in premoženjsko stanje. Ustno so jim pojasnili, da za evrski kredit niso dovolj kreditno sposobni, lahko pa najamejo kredit v frankih. Banke tudi niso zahtevale dodatnih zavarovanj ali predlagale nižje anuitete, kar bi se potrošniku sicer lahko slišalo kot svarilo pred tveganji.

Med pregledanimi pogodbami jih je nekaj vsebovalo opozorila o valutnem tveganju (zapisano v pogodbi ali kot posebna izjava o seznanitvi), preostale so bile brez opozorila. A tudi, če je banka svojo dolžnost formalno izpolnila, opozarjajo v ZPS, je pomembno, kako je to storila. Če potrošnik, na primer, dobi izjavo o valutnem tveganju, vtopljeno v množici dokumentov in formularjev, pod časovnim pritiskom, brez ustreznega ustnega opozorila o pomembnosti in pasteh tega tveganja, bo pač težko razumel vso njegovo resnost.

Dogajalo se je celo nasprotno. Kreditojemalci so povedali, da so jih v banki na izrecno vprašanje o tveganosti potolažili, češ da ni potrebe za skrb, ker sta tako evro kot švicarski frank trdni valuti, le da je druga izbira ugodnejša in da imajo take kredite tudi sami bančni uslužbenci. Opozorilo o tveganju pa da je zgolj formalnost. Nihče ni dobil v roke kakega nazornega primera izračuna, kaj se zgodi z glavnico in obroki, če, na primer, tečaj franka zraste za deset, dvajset ali več odstotkov. Pogodbena določila bi morala biti po zakonu jasna in razumljiva, v pregledanih pogodbah pa po oceni ZPS niso izpolnjevala zahtevanih standardov.

Kot izhaja iz izjav kreditojemalcev, banke niso upoštevale priporočil Banke Slovenije o trženju kreditov v frankih iz leta 2006 in 2007, in komitentom niso predstavile vpliva gibanja tečajev na kreditne ponudbe, ne priporočila, naj ponujajo predvsem evrske kredite. Tudi po septembru 2008, ko je Združenje bank Slovenije izdalo brošuro o valutnem tveganju (ki pa je na spletu ni mogoče najti), banke kreditojemalcev niso seznanile z vsebino brošure.

Velika večina potrošnikov poroča, da banka med odplačevanjem kredita z njimi ni vzpostavila stika v zvezi z gibanjem švicarskega franka in jim ponudila možnih rešitev, je povedal Boštjan Krisper, svetovalec za finančne storitve pri ZPS. Tistim, ki so se sami obrnili na banko po nasvet, kaj naj storijo, so konverzijo v evrski kredit odsvetovali, češ da se bo tečaj že umiril.”

Celoten članek si preberite tule.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Banka HSBC v svoji švicarski izpostavi ščitila preprodajalce orožja, utajevalce davkov in druge kriminalce

- 21. februar 2015 -

 

Mednarodno združenje raziskovalnih novinarjev (International Consortium of Investigative Journalists) je na podlagi dokumentov, ki jih je pridobil Le Monde, odkrilo, da je HSBC, ena največjih bank na svetu, zavestno skrivala in ščitila nekatere največje svetovne kriminalce ter profitirala s tem, da je vodila njihove bančne račune, katerih skupna vrednost naj bi dosegala okoli 100 milojard dolarjev. Sem spadajo tako tihotapci krvavih diamantov, preprodajalci orožja, utajevalci davkov, kot tudi veliko znanih osebnosti od Hollywooda do mednarodne visoke politike.

Ni prvič, da je na dan prišla novica, da velika banka služi s podporo kriminalnemu podzemlju. Prvzaprav bi lahko dejali, da v resnici ni veliko razlike med združbo goljufivih bankirjev (kriminalom belih ovratnikov) in mafijskimi združbami. Obe vodijo psihopatske in sociopatske osebnosti. Obe sta zlizani s politiko. Obstaja pa bistvena razlika. Medtem ko mafijski šefi vseeno lahko po spektakularnih policijskih akcijah pristanejo za zapahi ali obležijo na tleh z luknjo v glavi, pa se bankirjem, ki so povzročili bilijonske izgube preko pol legalnih ali nelegalnih dejavnosti, kaj takega ne more pripetiti. Ne odgovarjajo. So nad nami, rajo. So nad vsemi. Zato so takšna razkritja tako zelo dragocena. Pomagajo nam, da ne zaspimo, da ostajamo budni. Pomagajo razgaljati vso svinjarijo, ki plava pod čistim površjem bleščečih nasmehov in seganja v roke. To je zame pravo novinarstvo. Prišel bo čas, ko za finančne elite ne bo nobenih zatočišč več.

“Secret documents reveal that global banking giant HSBC profited from doing business with arms dealers who channeled mortar bombs to child soldiers in Africa, bag men for Third World dictators, traffickers in blood diamonds and other international outlaws.

The leaked files, based on the inner workings of HSBC’s Swiss private banking arm, relate to accounts holding more than $100 billion. They provide a rare glimpse inside the super-secret Swiss banking system — one the public has never seen before.

The documents, obtained by the International Consortium of Investigative Journalists via the French newspaper Le Monde, show the bank’s dealings with clients engaged in a spectrum of illegal behavior, especially in hiding hundreds of millions of dollars from tax authorities…

These disclosures shine a light on the intersection of international crime and legitimate business, and they dramatically expand what’s known about potentially illegal or unethical behavior in recent years at HSBC, one of the world’s largest banks.

The leaked account records show some clients making trips to Geneva to withdraw large wads of cash, sometimes in used notes. The files also document huge sums of money controlled by dealers in diamonds who are known to have operated in war zones and sold gemstones to finance insurgencies that caused untold deaths.

…

The documents obtained by ICIJ are based on data originally smuggled away by a former HSBC employee-turned-whistleblower, Hervé Falciani, and handed to French authorities in 2008. Le Monde obtained material from the French tax authority investigation into the files and then shared the French tax authority’s material with ICIJ with the agreement that ICIJ would pull together a team of journalists from multiple countries that could sift through the data from all angles. 

ICIJ enlisted more than 140 journalists from 45 countries, including reporters from Le Monde, the BBC, The Guardian, 60 Minutes, Süddeutsche Zeitung and more than 45 other media organizations.

The reporters found the names of current and former politicians from Britain, Russia, Ukraine, Georgia, Kenya, Romania, India, Liechtenstein, Mexico, Tunisia, the Democratic Republic of the Congo, Zimbabwe, Rwanda, Paraguay, Djibouti, Senegal, the Philippines and Algeria, among others. They found several people on the current U.S. sanctions list, such as Selim Alguadis, a Turkish businessman alleged to have supplied sophisticated electrical goods to Libya’s secret nuclear weapons project, and Gennady Timchenko, a billionaire associate of Russian President Vladimir Putin and one of the main targets of sanctions imposed on Russian individuals and businesses in response to the annexation of Crimea and the crisis in eastern Ukraine. 

…

How the offshore banking industry shelters money and hides secrets has enormous implications for societies across the globe. Academics conservatively estimate that $7.6 trillion is held in overseas tax havens, costing government treasuries at least $200 billion a year.

“The offshore industry is a major threat for our democratic institutions and our basic social contract,” French economist Thomas Piketty, author of Capital in the Twenty-First Century told ICIJ. “Financial opacity is one of the key drivers of rising global inequality. It allows a large fraction of top income and top wealth groups to pay negligible tax rates, while the rest of us pay large taxes in order to finance the public goods and services (education, health, infrastructures) that are indispensable for the development process.”

Več si preberite tule

 

 

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Dr. Tadej Kotnik o sumljivem izbrisu podrejenih obveznic v državnih bankah pred poslanci:

– 16. februar 2015 –

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Kronološki pregled izbrisa imetnikov obveznic

- 15. februar 2015 -

 

Tadej Kotnik, kolumnist Financ in znanstveni prodekan Fakultete za elektrotehniko, je v Državnem zboru poslancem podal natančen kronološki pregled dogajanja, ki je vodilo v izbris imetnikov hibridnih instrumentov in podrejenih obveznic državnih bank kot del načrta prestrukturiranja državnih bank. To je bil pogoj, da bo Slovenija pridobila pomoč za sanacijo bank. Kot pravi Kotnik, ki ne želi linčanja odgovornih, temveč uradno preiskavo sodišča, se je v dogajanju povezalo več členov verige. Z vsako posamezno odločitvijo:

1. Strinjanje Ministrstva za finance (korespondenco z Evropsko komisijo je vodil Mitja Mavko), da se opravi izbris hibridnih instrumentov, čeprav za to ni bilo potrebe,

2. Strinjanje in zaveza MF, da opravi izbris tudi podrejenih obveznic (kapital so zato MORALI izračunati kot negativnega),

3. Oblikovanje zakona, ki je omogočil izbris, čeprav so bila vsa pravna mnenja (tudi neodvisna) proti (sem spada tudi zavajanje poslancev DZ s strani Mitja Mavka in Mateje Vraničar, da so tudi v tujini ponekod že naredili podobne izbrise),

4. Sprejem zakona v DZ,

5. Prilagajanje metodologije za stresne teste s strani Banke Slovenije, da so pokazali velik negativni kapital v državnih bankah (BS sedaj trdi, da je metodologija fiksna in velja za vso EU),

6. Ugotovitev negativnega kapitala in izbris imetnikov hibridnih instrumentov in podrejenih obveznic ter prikrivanje izbrisa, da preminejo vsi pritožbeni roki,

“Odločbe o izbrisu so tajne in tako sploh ne veš, kaj in kako spodbijati, zato da poteče 8 dni za registrski spor, 15 dni za spor po ZBan-1, 30 dni za spor po ZUS, 60 dni za ustavno pritožbo, in so tajne še naprej, za vsak primer. Dokler ne pricurljajo v javnost mimo uradnih poti, šele potem jih objavi tudi BS. In šele takrat izvemo te diskrepance, vprašanje kdaj bi jih, če ne bi curljale, pravna direktorica BS ga. Jasna Iskra je pred prvim izcurljanjem dvema različnima mojima viroma zelo pokroviteljsko rekla, da tega ne bosta dobila nikoli. Če DZ želi, lahko o tem priča Boštjan Troha, Neubergerjeva 4, Ljubljana, ki mu je ga. Iskra to povedala po uradni telefonski liniji, 5. marca 2014 ob 9. uri 42, verjetno lahko pridobite tudi posnetek, BS te pogovore snema.”

Zakaj je sploh prišlo do izbrisa? Kot pravi Kotnik zaradi (naivne? amaterske? podrepne? podkupljene?) obljube Evropski komisiji parih uradnikov na MF v povezavi z njihovo pravno službo, da bo do izbrisa prišlo. Še pred izračuni kapitalske ustreznosti! So jim bile obljubljene dobre službe v Bruslju?

Močno priporočam, da si celoten kronološki pregled preberete tukaj.

Za vas ne vem, ampak sam bi rad videl kar nekaj glav viseti z uličnih svetilk. A naj sodišče preveri vsa dejstva in razsodi o vsej zadevi glede na dejanska dejstva in dokumente. Preden poniknejo nekje v zavitih hodnikih MF in BS.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Banka Slovenije potvarjala poročila o bilancah bank, da je lahko izbrisala imetnike obveznic

- 11. februar 2015 -

 

Ja, tole je kar hudo usekalo. In bo še pokalo… Kar Banka Slovenije ni izgubila kredibilnosti pod Markom Kranjcem, jo bo očitno pod Boštjanom Jazbecem. Kar pa je zelo slabo, saj centralna banka kot nadzornik bančnega sistema in regulator mora imeti dobro kredibilnost, ne samo v tujini, ampak tudi doma med prebivalci in podjetniki. Če je novica resnična, potem bo potrebno vse skupaj (čimprej) postaviti pred sodišče, BS pa se ne bo mogla več izgovarjati na nedotakljivost, tajnost podatkov in na svojo pomembnost. Odgovorni bodo morali odgovarjati za svoja dejanja. V tem pogledu je zelo zanimiv članek Tadeja Kotnika na Financah o zakulisnem dogajanju na BS.

“Dejansko je bil izbris načrtovan v paketu – vse za december 2013, v šali smo o tem govorili kot o velikem poku. Vendar je morala za izbris evropska komisija prej dati dovoljenje, za kar je morala Slovenija prej priglasiti državno pomoč, za kar je morala banka prej zaprositi za to pomoč. In Dušan Drofenik, takratni predsednik uprave Banke Celje, ni želel zaprositi za državno pomoč; naši so več mesecev pritiskali nanj, pa ni zaleglo, zato so se ga decembra 2013 odločili odstaviti z izrednim ukrepom. Ko je to izvedel, je odstopil, nekaj tednov zatem je storil samomor.”

Celote članek si lahko preberete tule, intervju s Tadejem Kotnikom na Siol-u pa si preberite tule.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Modeliranje ekonomije v 21. stoletju

- 10. februar 2015 –

 

Andrew Lainton, avtor zanimivega bloga Decisions Decisions Decisions, je pred kratkim objavil post na temo modeliranja v ekonomiji, v katerem ugotavlja, da obstaja način, kako se izogniti t.i. Lawsonovi kritiki. Tony Lawson, matematik in profesor ekonomije na Univerzi v Cambridgeu, katerega glavno zanimanje je filozofija socialne znanosti, je že leta zelo kritičen do mainstream ekonomske znanosti in tega kam se ekonomija v splošnem razvija. Njegova največja kritika leti na uporabo matematike v ekonomiji. Trdi, da je največja napaka sodobne ekonomije kot znanosti ta, da se v preveliki meri zanaša na formalistično matematično analizo in modeliranje.

Lainton se z njim ne strinja in meni, da Lawson sicer pravilno ugotavlja, da znanstveno disciplino definira njena ontologija, oz. predstava realnosti in da je ekonomija privzela napačno ontologijo, ki se sklada s fiziko (subjekti so modelirani kot atomi). Vendar pa, pravi Lainton, ontološko neskladje z realnostjo še ne pomeni nujno tudi metodološkega neskladja z matematičnim modeliranjem. Po njegovem je potrebno zamenjati ontološko predstavo o realnosti ekonomskih odnosov in relacij.

Beri dalje …

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Dobre novice iz Kanade

– 4. februar 2015 –

 

Kanadčani so tožili svojo centralno banko in, kot kaže, zmagali. Želijo namreč doseči, da bi le-ta spet neposredno vlagala denar v realno gospodarstvo in financirala velike projekte v skladu z originalnim zaupanim mandatom:

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Sveži veter v Washingtonu

- 24. januar 2015 -

 

Nedavno je ameriški Senatni komite za proračun dobil novega člana. Ta je postal progresivni senator Bernie Sanders (Vermont), ki je znan zagovornik povečanja trošenja za socialne programe in zmanjšanja porabe za vojsko. Je prav tako proti zmanjševanju pokojnin in proti deregulaciji Wall Streeta. Prizadeval si bo za proračun, ki odseva potrebe delovnega srednjega razreda in ne privilegiranega 1%.

Zato ni naključje, da je Sanders za svojo glavno ekonomistko imenoval Stephanie Kelton, predstojnico oddelka za ekonomijo pri univerzi Missouri-Kansas City. Keltonova v primerjavi z ekonomskimi deficitnimi jastrebi ali deficitnimi golobicami velja za deficitno sovo in je zagovornica sodobne monetarne teorije (MMT). To je v določenih medijih in na blogih že dvignilo obrvi.

Beri dalje …

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Predavanje Miti o denarju in denarnem sistemu v Radovljici

- 17. januar 2015 -

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Kaj je narobe s heterodoksnimi ekonomskimi revijami?

- 23. december 2014 -

 

Zadnja finančna kriza je med drugim razgalila intelektualno in metodološko okostenelost trdnjave neoklasične ekonomske doktrine, ki ni bila sposobna predvideti bližajočega se kolapsa, in spodbudila kritike na strani heterodoksnih ekonomskih šol k večjemu pozivanju za spremembo paradigme v ekonomiji in za večjo pluralnost v ekonomski vedi. Tudi nekateri ekonomisti glavnega toka so postali kritični do neoklasične doktrine, prav tako so se uprli študentje na nekaterih ekonomskih fakultetah in zahtevajo prenovo poučevanja in večjo pluralnost pristopov.

Vendar pa, kot ugotavljata Dobusch in Kapeller v svoji študiji A Guide to Paradigmatic Self-Marginalization: Lessons for Post-Keynesian Economists, se premik v prevladujoči paradigmi ne bo zgodil kmalu najmanj iz dveh razlogov. Prvič, mehanizmi pozitivnega feedbacka znotraj obstoječega institucionalnega ustroja podpirajo prevladujoči položaj neoklasične paradigme, in drugič, heterodoksni pristopi do sedaj niso bili zmožni ponuditi celostne alternative prevladujoči doktrini.

 

Beri dalje …

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Fenomen Piketty – cikel multidisciplinarnih seminarjev

- 19. december 2014 -

 

Na Ekonomski fakulteti, Fakulteti za družbene vede in Filozofski fakulteti bodo v naslednjih 6 mesecih potekali odprti multidisciplinarni seminarji na temo družbene neenakosti ter Thomasa Pikettyja in njegovega dela Kapital v 21. stoletju, ki ga trenutno prevajajo v slovenščino. Prvega seminarja na EF so se udeležili Jože Damijan, Igor Pribac, Andrej Lukšič, Rok Kogej in Luka Mesec (povezoval je Bogomir Kovač), ki so vsak iz svoje perspektive (ekonomske, filozofske in politološke) izpostavili pomembnost Pikettyjevega dela in njegove relevantnosti za naš čas. Videoposnetek si lahko pogledate tule:

Vabljeni tudi na ostale seminarje!

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

CRASH! BOOM! POP! Podprite idejo Steva Keena

- 25. november 2014 -

 

Podprite idejo Steva Keena, da bi širši množici približal razlago o delovanju današnje ekonomije vključno z denarjem v obliki stripa:

https://www.kickstarter.com/projects/1554238498/crashboompop?ref=hero_thanks

Na platformi za množično financiranje Kickstarter lahko samo še 38 ur prispevate k tej odlični ideji.

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Zakaj je potrebno forenzično preiskovanje bank?

- 11. november, 2014 -

 

Jože Damijan v članku z zgornjim naslovom opisuje, da je natančna forenzična preiskava v Hypo Alpe Adria banki prinesla pozitivne rezultate, saj je odkrila tako del denarja, ki je veljal za dokončno izgubljenega, povečala pa je tudi občutek za moralno odgovornost v družbi in predvsem politiki.

Kljub temu, da je preiskava stala med 20 in 30 milijoni evrov (zaposlenih je bilo okoli 100 ljudi in svetovalcev, ki so prečesali stotine pogodb, računov in dokumentov), je uspela povrniti okoli 200 milijonov evrov, ovadili pa so tudi 86 oseb.

Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da tudi Slovenija krvavo potrebuje podobno forenzično preiskavo, predvsem zaradi korporativne higiene na daljši rok, ne samo zaradi denarja, ki nam ga seveda prav tako krvavo primanjkuje (policist naj dela za 700 evrov neto, lepo vas prosim?!). Bojim se le, da je zlizanost politike in gospodarsko-tajkunskih-bančnih lobijev pri nas (še) prevelika, da bi se v tem pogledu v kratkem kaj premaknilo. Don’t hold your breath.

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Posebna izdaja Real World Economics Review o Pikettyjevem Kapitalu

- 8. oktober, 2014

 

Brezplačna revija o ekonomskih študijah Real World Economics Review je posvetila celotno zadnjo številko odmevnemu delu Thomasa Pikettyja Capital in the 21st Century. Vsi tisti, ki vas zanimajo teme kot so neenakost in akumulacija kapitala pa tudi vloga in vpliv finančnega sektorja v družbi, vloga korporacij in globalizacija ter končno tudi poti do bolj vzdržnega in poštenega sistema, boste verjetno uživali v prispevkih avtorjev kot so Yanis Varoufakis, Lars Syll, Ann Pettifor, Richard Koo, Michael Hudson, James K. Galbraith in Dean Baker. Celotno številko si lahko brezplačno prenesete tukaj, spodaj pa vam prilagam še kazalo s povezavami do posameznih prispevkov. Uživajte!

 

In this issue:

The Piketty phenomenon and the future of inequality          2
Robert Wade          download pdf

Egalitarianism’s latest foe          18
Yanis Varoufakis          download pdf

Piketty and the limits of marginal productivity theory          36
Lars Syll          download pdf

Piketty’s determinism?         44
Ann Pettifor and Geoff Tily          download pdf

Piketty’s global tax on capital          51
Heikki Patomäki          download pdf

Reading Piketty in Athens          58
Richard Parker          download pdf

Pondering Mexican hurdles while reading Capital in the XXI Century          74
Alicia Puyana Mutis           download pdf

Piketty’s inequality and local versus global Lewis turning points          89
Richard Koo          download pdf

The growth of capital          100
Merijn Knibbe          download pdf

Piketty vs. the classical economic reformers          122
Michael Hudson          download pdf

Is Capital in the Twenty-first century Das Kapital for the twenty-first century?          131
Claude Hillinger           download pdf

Piketty and the resurgence of patrimonial capitalism          138
Jayati Ghosh          download pdf

Unpacking the first fundamental law          145
James K. Galbraith          download pdf

Capital and capital: The second most fundamental confusion          149
Edward Fullbrook          download pdf

Piketty’s policy proposals: How to effectively redistribute income          161
David Colander          download pdf

Piketty: Inequality, poverty and managerial capitalism          167
Victor. A. Beker          download pdf

Capital in the Twenty-First Century: Are we doomed without a wealth tax?          175
Dean Baker          download pdf

 

 

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Thomas Piketty: vsi moramo razumeti, da služimo drug drugemu

- 5. oktober, 2014 -

 

Thomas Piketty, avtor odmevne knjige Kapital v 21. stoletju, v kateri analizira vzroke neenakosti v sodobni družbi, v intervjuju za Dnevnikov Objektiv pravi, da se moramo vsi zavedati, da služimo drug drugemo. Zelo resnična in pomembna izjava, kajti pogosto se vsi, brez izjeme, obnašamo, kot da smo najpomembnejši pod soncem. Resnica je ta, da smo vsi med seboj povezani, tako ali drugače. Pot naprej je možna samo z (lokalnim) sodelovanjem in povezovanjem. Če danes še niste volili, pomislite tudi na to, ali vaš pribljubljeni kandidat povezuje ali ločuje…

”

Vaša knjiga v veliki meri povrne ekonomijo v politični prostor. Danes živimo v okolju, kjer velja, da morajo države služiti in se skušati prikupiti trgu in finančnim muham. Je to prava perspektiva?

Ne. Vse produkcijske enote, pa naj gre za kapitalistična, zasebna podjetja in tovarne, za javne zavode ali nevladne organizacije, vsi moramo razumeti, da služimo drug drugemu. Vsi smo prejemniki in ponudniki nečesa znotraj sistema. Ni res, da so posamezniki v zasebnem sektorju edini, ki ustvarjajo sijajne inovacije in izdelke, in jim moramo biti za to vsi hvaležni in se prikupiti njihovim podjetjem s tem, da jim ne bo treba plačati preveč davkov. Ta podjetja zagotovo prejmejo vsaj toliko, če ne še več, kot plačajo nazaj. Kajti ne bi mogla uspešno delovati, če ne bi bilo kakovostnega šolstva, če ne bi bilo javne prometne infrastrukture, zanesljivega in uspešnega zdravstvenega sistema. Pogosto prejmejo veliko več, kot vrnejo družbi. Neprofitni in javni sektor se morata otresti občutka krivde, da zgolj prejemata, medtem ko kapitalistični, zasebni sektor edini ustvarja za preostanek družbe. Vsi prispevamo svoj del. Ne moremo širiti neresničnih domnev, da so določene oblike organizacije boljše od drugih. Vse je odvisno od tega, kaj želimo doseči na določenem področju, in poiskati moramo temu namenu primerno najboljšo obliko organiziranosti.

”

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Knjiga DENAR – Nedolžna prevara? sedaj na voljo BREZPLAČNO v elektronski obliki

- 22. september, 2014 -

 

Pozdravljeni,

Tiskana verzija knjige je že nekaj časa razprodana, sedaj pa imate na voljo knjigo v elektronski obliki in to BREZPLAČNO! Presenete jo lahko TUKAJ.

Če vas zanima organizirati predavanje, predstavitev ali diskusijo o knjigi, denarnem sistemu, zablodah in neresnicah o le-tem in reformnih alternativah v vašem kraju, mi lahko pišete na: izvor.denarja@gmail.com.

Veliko užitkov ob branju!

Aleš

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Posledice vztrajanja na zlatem standardu

- 27. avgust, 2014 -

 

Države, ki so šle prej z zlatega standarda po začetku Velike depresije leta 1929, so prej okrevale … najprej Japonska, nato Velika Britanija, nato ostale države … Spodnja slika kaže okrevanje BDP po padcu glede na predkrizno raven.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Več v študiji Barryja Eichengreena …

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Nova številka revije Real-World Economics Review

- 23.avgust, 2014 -

 

Izšla je nova številka ekonomskega žurnala Real-World Economics Review, enega redkih, ki skuša na družbeno ekonomsko realnost, na ekonomsko teorijo in prakso gledati čimbolj uravnoteženo in čimbolj upoštevati različna mnenja. Izdaja ga World Economics Association (članstvo je brezplačno). Velik poudarek v žurnalu imajo heterodoksni, ne-klasični pristopi k ekonomski teoriji, in to vključuje tudi misli in modele o denarni politiki in monetarnem sistemu. V zadnji številki je kar nekaj zanimivih člankov na te in sorodne teme:

– Monetary policy in the US and the EU after quantitative easing          2
Thomas Palley      

- The central bank with an expanded role in a purely electronic monetary system          66
Trond Andresen     

- Financialization, income distribution and social justice:        74
Recent German and American experience
Robert R Locke     

- Recovering Adam Smith’s ethical economics          90
Thomas R. Wells     

 

Vsi članki so za prenos dostopni brezplačno. Tukaj si lahko prenesete tudi prejšnje številke, tule pa lahko spremljate blog RWER.

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Ljudje bolje zavarovani pred oderuškimi posojili

- 11.avgust, 2014 -

 

Delo piše, da se je spremenil Zakon o izvržbi in zavarovanju, po katerem lahko sedaj posojilojemalec zaustavi plačevanje oderuškega posojila na podlagi nične pogodbe:

“Po spremembi zakona o izvršbi in zavarovanju (Ziz) lahko potrošnik sam zaustavi odplačevanje obrokov oderuškega posojila, danega na podlagi nične pogodbe. Zakonodajalec je s tem na pobudo Zveze potrošnikov Slovenije (ZPS) snel kamen z vratu mnogih, ki so se v najhujši finančni stiski zatekli na sivi trg.

Novela zakona o izvršbi in zavarovanju – veljati je začela 30. julija – prinaša vrsto rešitev za skrajšanje izvršilnih postopkov, zlasti izvršbe na nepremičninah. Manj pozornosti pa je bila deležna novost, ki pomaga potrošnikom v konfliktih z oderuškimi posojilodajalci. …

… korak v želeni smeri je bila sprememba Ziza na pobudo ZPS. Zdaj je postopek obrnjen, je v korist kreditojemalca. Spremenjen je tako, da zdaj lahko potrošnik prekliče odtegovanje obrokov kredita že s pisno izjavo izplačevalcu, naj plačevanje ustavi. Delodajalec ali Zpiz bo to storil, ne da bi zahteval kakršna koli pojasnila. Seveda se bo potrošnik za to potezo odločil šele, ko bo izračunal, da je odplačal celotni izposojeni znesek in če bo prepričan, da je njegova kreditna pogodba nična. Samo v tem primeru ni dolžan plačati obresti in drugih zaračunanih stroškov.

Nadaljevanje bo odvisno od kreditodajalca. Lahko se ne bo odzval in zadeva bo končana, lahko pa bo potrošnika tožil za obresti. Takrat bo potrošnik potreboval pravno pomoč, saj bo moral v ugovoru dokazati ničnost kreditne pogodbe. Bistvo je, da bo moralo zdaj oderuško podjetje vložiti tožbo in plačati sodno takso.”

Beri dalje …

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Kratek feedback o knjigi

- 27. junij 2014 -

 

Blaž Cegnar je objavil kratek veblog in feedback o moji (sicer razprodani) knjigi. Blaž, hvala za pozitiven feedback!

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Piketty in neenakost: naravna tendenca kapitalizma

- 23. junij 2014 -

 

Dober članek Jožeta Damijana v zadnji Sobotni Prilogi o tendenci ne- oz. slabo reguliranega kapitalizma po koncentraciji bogastva v rokah peščice in povečevanju neenakosti:

[Piketty je…] “pokazal še, da je obdobje po drugi svetovni vojni, za katero je značilno zmanjšanje premoženjske in dohodkovne neenakosti, zgolj anomalija od tega dolgoročnega trenda koncentracije bogastva. To je delno posledica zmanjšanja vrednosti finančnega premoženja po veliki gospodarski depresiji v 30. letih 20. stoletja in fizičnega uničenja v drugi svetovni vojni ter na drugi strani dviga davkov na najvišje dohodke in vzpona socialne države po vojni. Obdobje po drugi svetovni vojni je privedlo do iluzije, da ima sodobni kapitalizem, drugače od divjega liberalnega kapitalizma 19. stoletja, lahko povsem človeški obraz v obliki stalnega povečevanja življenjskega standarda za vse.

Toda trendi so se obrnili konec 70. let 20. stoletja, kar sovpada z obdobjem reaganomike in thatcherizma, za kateri so značilni pospešena deregulacija (predvsem finančne industrije), znižanje davkov na visoke dohodke in dobičke, privatizacija javnih storitev ter pospešeno uničevanje sindikatov.…”

Beri dalje …

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Adair Turner: Učbeniški opis delovanja bank je popolnoma mitološki

- 19. junij 2014 -

 

Zelo dobro povedano:

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Je višanje davkov bogatim prava rešitev za neenakost?

- 23. maj 2014 -

 

L. Randall Wray se v zanj značilnem cinično zabavnem slogu v zadnjem članku sprašuje, ali je progresivno višanje davkov (predvsem seveda premožnemu 1 %) pravo zdravilo za kronično povečevanje neenakosti, katere pojav je v javne debate spravila knjiga Thomasa Pikettyja. Wray misli, da ne. Po njegovem mnenju ima redistribucija slabe stranske učinke in ni učinkovita, je draga, poleg tega pa naj bi prav tako delila ljudi.

Premožnim je težko vzeti, ko je denar enkrat v njihovih žepih, poleg tega vseh ne gre metati v isti koš – nekateri trdo delajo za svoje bogastvo, medtem ko ga drugi prispletkarijo in prigoljufajo. Poleg tega si bogati v ZDA lahko prek kongresa kupujejo davčne odpustke. Boljšo rešitev zato vidi v predistribuciji – v večjem številu delovnih mest, večjih dohodkih in v boljših delovnih pogojih večine ljudi, prav tako pa seveda v krepkih kaznih za prevarantske finančnike. Wray seveda izhaja iz smeri sodobne monetarne teorije (modern monetary theory), ki ugotavlja, da ima monetarno suverena država na voljo dovolj sredstev, da neizrabljene vire (surovin, delovne sile …) usmeri v nekaj produktivnega in koristnega za vse.

Beri dalje …

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Michael Hudson: Piketty podcenjuje obseg neenakosti

- nedelja, 4. maj -

 

Michael Hudson je ekonomist, ki že leta opozarja na problem neenakosti in nezasluženega rentištva v ekonomiji in v družbi. V intervjuju za Renegade Economist razpravlja o tem, kje vidi pomanjkljivosti Pikettyjevega dela. Močno se strinja, da je knjiga pomembna, saj je na široko odprla vrata razpravi o neenakosti, vendar, poudarja, je statistika, ki jo je uporabil Piketty, pomanjkljiva. Razlog je po njegovem mnenju v tem, da uradna statistika v določenih državah ne zajema davka na kapitalske dobičke, saj nekatere države tega davka sploh nimajo. Poleg tega se bogati (in korporacije) v splošnem skušajo izogibati plačilu davkov.

Piketty prav tako ne omenja povezave med naraščajočimi dobički in dolgom (vzvodi), predvsem v zadnjih tridesetih letih finančne deregulacije. In končno, v veliko primerih so premožni do bogastva prišli z izsiljevanjem, podkupovanjem in nasiljem. Posledica vsega omenjega je v tem, da je dejanska neenakost še veliko večja kot jo prikazuje knjiga.

Beri dalje …

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

So 100% rezerve prava rešitev za stabilni bančni sistem?

- četrtek, 1. maj -

 

Komentator Financial Timesa Martin Wolf se je v zadnji kolumni dotaknil reforme monetarnega sistema. V njej zagovarja idejo, da je treba bankam prepovedati ustvarjanje denarja, da naj se banke omeji na posojanje predhodno ustvarjenega denarja in da naj za ves novoustvarjeni denar skrbi država. Ta predlog, ki se mu drugače reče tudi 100% rezervna zahteva, je v 30-ih letih prejšnjega stoletja skupaj z drugimi ekonomisti podpiral Irving Fisher (Čikaški načrt, 1933 in Program za monetarno reformo, 1939) kot reformni odgovor na Veliko depresijo in na delovanje finančnega sistema. Določene reformne predloge iz teh dokumentov so uzakonili, vendar 100% rezervna zahteva nikoli ni ugledala luči sveta. Danes uvedbo le-te zagovarjajo predvsem skupina Positive Money iz Velike Britanije, American Monetary Institute in ZDA in prof. Joseph Huber iz Nemčije. Prav tako sta ji naklonjena Michael Kumhof in Jaromir Benes iz Mednarodnega denarnega sklada.

No, vsi se s tem ne strinjajo …

Beri dalje …

 

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

V Manchestru nadaljujejo z bojem …

- sreda, 23. april -

 

V Manchestru nadaljujejo bitko za spremembo ekonomskega kurikuluma in učbenikov… izdali so temeljito poročilo, v katerem secirajo trenutne ekonomske module na univerzi in argumentirano zagovarjajo potrebo po spremembah.

“Alternative perspectives have been marginalised. This stifles innovation, damages creativity and suppresses constructive criticisms that are so vital for economic understanding.”

It goes on to say that the study of ethics, politics and history are “almost completely absent from the syllabus”, adding that economics “cannot be understood” with these aspects excluded.”

Njihovo celotno poročilo si lahko preberete tukaj.

Kot piše tudi Jože Damijan, je poučevanje ekonomije treba temeljito prevetriti … dobra novica je, da je podobno gibanje (Gibanje za ekonomsko pluralnost) vzniknilo tudi na ljubljanski Ekonomski Fakulteti. Podprimo jih!

 

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Predavanje v Mariboru, torek, 8. april

- petek, 4. april -

 

Vabljeni ste na moje predavanje MITI O DENARJU IN DENARNEM SISTEMU, ki bo potekalo v torek, 8. aprila v knjižnici Rotovž v Mariboru. Prične se ob 17.00. Vstop je prost!

Delite dalje!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Finance dobile podatke od KPK

- torek, 1. april -

 

Ne, to ni prvoaprilska šala, kot bi morda pomislili. Finance pišejo, da so prejele poročilo, iz katerega je razvidno, da so se v NLB pri poslovanju z agencijo Korn Ferry International pri izbiri vodstvenih kadrov dogajale nepravilnosti. Glede izdatkov:

”

KPK ugotavlja, da je NLB plačala KFI:

– ocena za člana uprave Blaža Brodnjaka: 8.382,53 EUR (z DDV);

– iskanje člana uprave za področje operativnega poslovanja banke (Chief Operating Officer) – identificiranih in/ali kontaktiranih 72 kandidatov, 8 uvrščenih v ožji izbor, poročilo pripravljeno o dveh kandidatih, izbran je bil Nima Motazed: 113.097,60 EUR (z DDV);

– iskanje člana uprave za finančno področje banke (Chief Financial Officer) – identificiranih in/ali kontaktiranih 84 kandidatov, 22 uvrščenih v ožji izbor, poročilo pripravljeno za 8 kandidatov, izbran je bil Archibald Kremser: 113.097,60 EUR (z DDV);

– iskanje člana uprave za »retail«: identificiranih in/ali kontaktiranih 74 kandidatov, 16 uvrščenih v ožji izbor, poročilo pripravljeno za dva kandidata, član uprave ni bil izbran in imenovan (to delo opravlja Brodnjak): 113.097,60 EUR (z DDV);

– iskanje člana uprave za področje upravljanja s tveganji (Chief Risk Officer): identificiranih in/ali kontaktiranih 34 kandidatov, 12 uvrščenih v ožji izbor, poročilo pripravljeno za 4 kandidate; imenovan Andreas Burkhardt: 113.097,60 EUR (z DDV);

– iskanje članov nadzornega sveta, identificiranih in/ali kontaktiranih 19 kandidatov, v ožji izbor uvrščenih 11 kandidatov, po opravljenih intervjujih pa je bilo izmed teh predlagani: Marianne Økland, Gaël de Pontbriand, Sergeja Slapničar, Dimitrios Stratikopoulos in Peter Testen. Na lanski junijski skupščini delničarjev izvoljena le Sergeja Slapničar: 34.481 EUR (z DDV).

Glede nepravilnosti:

”

– da računi za svetovanje nadzornemu svetu nimajo specifikacije, iz katere bi bilo razvidno katere storitve so bile dejansko opravljene: ko je notranja revizija od KFI konec marca lani zahtevala dokumentacijo, so ji iz KFI poslali 11 nepodpisanih dokumentov v pdf obliki. Tudi to je že ugotovila revizijska komisija nadzornega sveta NLB, tudi to so v upravi, ko smo jih po tem vprašali, zanikali.

– da so bili nekateri dokumenti antedatirani: dva izmed dokumentov, ki naj bi bila pripravljena septembra oziroma decembra 2012, sta bila dejansko pripravljena 21. marca 2013. Tudi to je že ugotovila revizijska komisija nadzornega sveta NLB, tudi to so v upravi, ko smo jih po tem vprašali, zanikali.

Spomnimo, da so nam iz uprave NLB, ki jo vodi Janko Medja, ob teh vprašanjih zagrozili: »V primeru morebitnega razkrivanja poslovnih skrivnosti ali suma kršitev bo NLB, d.,d., za zaščito svojih pravic in interesov uporabila vsa razpoložljiva pravna sredstva.«

Končno poročilo KPK si lahko preberete tule.

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Zakaj KPK skriva poročilo o poslovanju NLB?

- sobota, 29.marec -

 

Finance so razkrile, da jim KPK noče poslati poročila o poslovanju NLB z agencijo vodstvenih kadrov Korn Ferry International. Finance:

“Iz KPK so nam danes, po dveh dneh čakanja, odpisali, da ugotovitve iz nadzora poslovanja NLB s headhuntersko agencijo Korn Ferry International (KFI) niso javne.

Naključja?

Spomnimo, v Financah smo od začetka lanskega leta preiskovali, kako so na NLB najeli KFI. Spomnimo na okoliščine sodelovanja: predstavnika KFI sta za predsednika uprave NLB priporočila Janka Medjo, ko je bil ta še predsednik nadzornega sveta. KFI takrat z NLB sploh ni imel sklenjene pogodbe. Predstavnika KFI sta se vseeno udeležila seje nadzornega sveta – čakala sta pred vrati – in priporočila Medjo, s katerim sta se poznala že prej. Več na Novo iz NLB: več kot 500 tisoč evrov za headhunterje?, Se poskus ugrabitve NLB nadaljuje?, NLB iskalcem kadrov že več kot milijon evrov?, Arhar&Co v NLB niso opravili svojega dela, Medjagate .

Ob tem še vedno ni jasno, koliko je davkoplačevalce, ki smo lastniki NLB, stalo svetovanje: na KPK so v vmesnem poročilu ugotovili, da je NLB plačala KFI za svetovanje do marca lani plačala 680 tisoč evrov (več na NLB je Korn Ferryju plačala 680 tisočakov).

Ta teden pa je iz NLB prišlo še sporočilo, da so zaposlili namestnika predsednika KPK Roka Praprotnika. In to na vodstveno mesto direktorja Centra za skladnost poslovanja. Praprotnik sicer sporoča, da pri tem primeru ni sodeloval.

Razkrijte!

Na KPK smo tako že naslovili zahtevo po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja, s katero zahtevamo, da nam komisija pošlje končno poročilo o ugotovitvah glede poslovanja NLB s KFI.

Zahtevo smo utemeljili tako: “Kot novinarka sem raziskovala porabo in postopke odločanja NLB, katere 100-odstotni lastnik je država. Obstoj banke smo zagotovili davkoplačevalci z nenehnimi dokapitalizacijami, torej gre posredno za porabo davkoplačevalskega denarja. Poleg tega je NLB nedavno zaposlila še namestnika predsednika KPK, zato skrivanje dokumenta ustvarja še dodaten dvom. Zaradi navedenega menim, da je dokument v interesu javnosti in ga zahtevam po zakonu.”

 

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Uživajte v umetnosti gline …

- sreda, 26. marec -

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Zdaj je uradno: banke ustvarjajo denar s posojili

- ponedeljek, 24. marec -

 

Pred časom sem v seriji treh člankov (tule, tule in tule) pisal o ustvarjanju denarja v bankah in o tem zakaj je klasična učbeniška razlaga, namreč da posojila izhajajo lahko le iz predhodnih depozitov in da se multiplicirajo na podlagi rezervne zahteve (t.i. multiplikacija denarja), napačna in zavajajoča.

Sedaj je temu uradno pritrdila še najstarejša centralna banka, Bank of England. V svojem članku v četrtletnem poročilu avtorji Michael McLeay, Amar Radia in Ryland Thomas iz oddelka za monetarno analizo povzemajo bistvo takole:

»In the modern economy, most money takes the form of bank deposits. But how those bank deposits are created is often misunderstood: the principal way is through commercial banks making loans. Whenever a bank makes a loan, it simultaneously creates a matching deposit in the borrower’s bank account, thereby creating new money.

The reality of how money is created today differs from the description found in some economics textbooks:

• Rather than banks receiving deposits when households save and then lending them out, bank lending creates deposits,

• In normal times, the central bank does not fix the amount of money in circulation, nor is central bank money ‘multiplied up’ into more loans and deposits.«

Tukaj je še kratek video, ki ga je Bank of England posnela s tem v zvezi:

Tule pa je še uradna stran Bank of England glede omenjenega članka.

To je eksplicitno priznanje, pred katerim si (končno) ne moremo več zatiskati oči (prav tako si oči ne morejo zatiskati desničarski libertarci, ki slepo svarijo pred hiperinflacijo). To seveda ne pomeni, da so banke apriori slabe, pomeni pa, da jih moramo nadzorovati in da morajo delovati odgovorno ter da jih mora ekonomska stroka resno upoštevati v svojih analizah, kajti, kot trdi fizik Richard Feynman, majhna sprememba perspektive lahko ustvari dramatično drugačno sliko realnosti. In točno taka je zgodba pri denarju. Če gledamo na denar in banke skozi učbeniško perspektivo, potem banke niso pomembne in jih lahko zanemarimo. S tem pa seveda spregledamo potencialne balone in krize. Po drugi strani lahko nasedamo tudi pravljicam, da je treba nujno varčevati (tudi v monetarno suverenih državah). Torej, učbeniški pogled kroji tudi ekonomsko politiko, ki jo občutimo vsi. Zato je pravilno razumevanje ‘vodovodne napeljave’ finančnega sistema tako zelo pomembno in Bank of England je naredila velik korak k temu.

Edino, kar me je v članku ‘zbodlo’ je bilo mnenje, da je ultimativna omejitev na ustvarjanje denarja monetarna politika (z določanjem obrestnih mer). Finančna kriza nekako demantira to trditev, vendar je razumljiva: Bank of England kot regulator in finančna avtoriteta ne more priznati, da je monetarna politika (kot je v veljavi danes) dokaj šibak vzvod nadzora. Banke veliko bolj omejujejo kapitalske omejitve, dostop do likvidnosti (rezerv, ki so zaradi potreb poravnave više v hierarhiji denarja kot bančni depoziti) in nivo zaupanja (v bančni sistem, trge in gospodarstvo). Kot pravi Perry Mehrling v svoji knjigi The New Lombard Street, bančna posojila dvigujejo cene imetja in dobrin, katere pa zopet povečujejo povpraševanje po kreditih, itn.:

»Povratni mehanizem cen-kredita je razlog, zakaj je težko nazorovati balone, ki jih poganja kredit, saj pomeni, da orodje obrestnih mer centralne banke včasih nima skoraj nobenega vpliva. Vprašanje za špekulanta je zgolj, ali je odstotek naraščanja vrednosti imetja večji od obrestnih mer, to pa je pogoj, kateremu je precej lahko zadostiti. Če cene nepremičnih rastejo s 15 odstotki na leto, potem potrebujemo obresti večje od 15 odstotkov, da zadušimo balon. Celo če predpostavimo, da bi centralna banka lahko vsilila tako visoke obresti, bi 15 odstotkov zadušilo še mnogo drugih stvari. Zaključek: če ne ujameš balona zgodaj, je morda nemogoče karkoli narediti s politiko obrestnih mer.« (xxiv)

Sistem bo treba postaviti in povezati na novo. Za to pa ga je potrebno najprej razumeti. Glede ustvarjanja denarja v bankah zato toplo priporočam del Mehrlingovih predavanj, ki jih najdete tukaj.

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Kako smo napačno zaupali finančnim produktom in matematičnim modelom ter se iz tega nič naučili

- torek, 18. marec -

 

Jože Damijan je napisal dober članek o tem, kako je majhna investicijska družba Long Term Capital Management leta 1998 potegnila skoraj ves finančni sistem na rob kolapsa:

“23. septembra 1998, skorajda na dan natanko deset let pred bankrotom Lehman Brothers, je William J. McDonough, predsednik newyorške podružnice Fed, sklical zelo urgentni, vendar tajni sestanek s predsedniki uprav vseh največjih družb z Wall Streeta. Vsi so prišli, od predsednikov J.P. Morgana in Merrill Lyncha do predstavnikov največjih evropskih bank, in se zaradi pomanjkanja pravih stolov stiskali na sklopljivih kovinskih stolih. Razlog? Nelikvidnost in grozeča nevarnost stečaja hedge sklada Long Term Capital Management (LTCM). Majhna in še pet let pred tem neobstoječa družba je grozila, da bo za seboj v globino potegnila največje ameriške in evropske finančne institucije. … ”

Deset let kasneje se je zgodba seveda ponovila, tokrat v večjih razsežnostih. Nič se niso naučili ne regulatorji, ne bankirji in ne akademiki. Šele zdajšnja kriza je stvari malo premaknila, toda povečini tečejo naprej kot so pred krizo. Toda bistvo je v tem, da dobro poznamo delovanje ‘vodovodnega sistema’ financ, kajti vse bilance so med seboj povezane. Padec ene družbe vpliva tudi na druge. Danes prevladujejo finančni sistem v senci in izvedeni finančni produkti. Tukaj si lahko preberete razlago delovanja zamenjav za valutno tveganje, zamenjav za tveganje bankrota ter tudi primerjavo med tremi različnimi pogledi: pogledom ekonomista, pogledom finančnika in denarnim pogledom. Prvi se osredotoča na preteklost, drugi na prihodnost, medtem ko tretji pripoznava, da je pomembna sedanjost in to kako ‘vodovodna napeljava’ v resnici deluje.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Bistvo na preprost način …

- ponedeljek, 10. marec -

 

Tears for Fears: Mad World … zame osebno ena najboljših pesmi kadarkoli napisanih … tukaj v izvedbi ameriškega glasbenika Garyja Julesa …

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Predavanje v knjižnici Jesenice, torek 4. marec

- sreda, 26. februar -

 

Vabljeni ste na moje predavanje MITI O DENARJU IN DENARNEM SISTEMU, ki bo potekalo v torek, 4. marca v knjižnici Jesenice. Prične se ob 19.30. Vstop je prost!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Eppur si muove …

- sreda, 5. februar -

 

Mladina poroča o tem, da novi osnutek EU direktive predvideva naizbežne zaporne kazni za hujše oblike finančnih goljufij … Super! Kže, da vendarle nekaj premika… Vendar bi sam vsaj za dvakrat povečal minimalne kazni, torej nekako na 8 – 10 let. Tule je zapis v celoti:

“Sodniki bodo morali storilce hudih kaznivih dejanj s področja finančnih goljufij – kakršen je bil na primer škandal, ko so globalne finančne institucije manipulirale medbančne obrestne mere libor – v prihodnje kaznovati z vsaj štirimi leti zapora, predvideva osnutek direktive, ki so jo evropski poslanci z veliko večino podprli na plenarnem zasedanju v Strasbourgu.

Nova pravila za hujše zlorabe na finančnih trgih – kot so trgovanje na podlagi notranjih informacij, tržne manipulacije in nezakonito razkrivanje informacij, pa tudi spodbujanje, pomoč in napeljevanje k tem dejanjem – predvidevajo strožje kazni, med drugim najvišjo zagroženo zaporno kazen vsaj štirih let.

Da bi te kazni v prihodnje veljale po celotni EU, bodo morale vse države od sodstva zahtevati, naj obsojenim najtežjih oblik trgovanja z notranjimi informaciji in tržnih manipulacij izrekajo vsaj po štiri leta zapora, obsojenim zaradi nedovoljenega razkrivanja informacij pa vsaj dve leti zapora. Države se lahko same odločijo za še strožje, ne pa tudi blažje sankcije.

V skladu z novimi pravili bi bile v EU harmonizirane ne le kazni, ampak tudi definicije kaznivih dejanj. Tako bi na primer med tržne manipulacije, za katere je zagrožena štiriletna zaporna kazen, sodile tudi manipulacije z referenčnimi obrestnimi merami, kot sta libor in euribor. Doslej so jo odgovorni za tovrstne manipulacije lahko odnesli zgolj z upravnimi kaznimi.

Cilj novih pravil je ponovna vzpostavitev zaupanja v finančne trge EU, ki je bilo v minulih kriznih letih močno omajano, in obenem izboljšanje varnosti vlagateljev. Ko bodo pravila uradno potrdile še države članice EU, ki se z njimi sicer strinjajo, bodo imele države dve leti časa, da jih uveljavijo.

Zdaj med državami članicami EU pri sankcioniranju zlorab na finančnih trgih obstajajo velike razlike – tržne manipulacije v Avstriji, Bolgariji, na Slovaškem in tudi v Sloveniji niso opredeljene kot kaznivo dejanje, trgovanje na podlagi notranjih informacij pa ni kaznivo dejanje v Bolgariji, na Češkem, v Grčiji, na Finskem, v Nemčiji, Italiji, Španiji in tudi v Sloveniji.”

 

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Paul Krugman o poštenosti (in egu) med ekonomisti

– sobota, 1. februar –

 

Paul Krugman se v nedavnem postu loteva vprašanja poštenja in osebne integritete, še posebej znanih in priznanih ekonomistov. Tistih, ki so slavni, se redno pojavljajo v javnosti in imajo močan vpliv tudi na sprejemanje javnih politik.

Krugman opozarja, da prejem Nobelove nagrade ne pomeni, da ima ekonomist v vsem prav in da ga je treba vsakič upoštevati in poslušati in imeti njegovo mnenje za nekakšno zlato ali prerokbo. Še posebej, seveda, če stalno daje trhle agrumente:

“… having a medal from Sweden doesn’t mean that you’re wise, or even sensible. And it certainly doesn’t grant you the right to have your opinion treated as gospel. Maybe the prize entitles you to a hearing, but no more than that; from there on, it’s the quality of the argument that matters. And if an economist, no matter how credentialed, consistently makes low-quality arguments, he should be tuned out — whereas someone who consistently makes very good arguments deserves attention, even if he or she lacks impressive-sounding formal credentials.”

Prav tako opozarja, da se ekonomisti tudi motijo, a da je mnogim zelo težko priznati svojo zmoto. Raje pustijo, da njihov ego prevlada nad empiričnimi podatki in realnostjo. Vendar, kljub temu da je to razumljiva človeška lastnost, ni opravičljiva. Še več, za Krugmana je to ‘smrtni greh’. Kajti, če se na vsak način oklepamo svojih predstav in teorij, potem delamo soljudem veliko škodo. Te teorije so namreč mnogokrat podlaga konkretnim političnim ukrepom.

“And it’s a natural human tendency to refuse to accept that, to let ego dominate empirical evidence.

But while this is a natural human tendency, it’s also a mortal sin. I see it all the time: economists and public intellectuals of all kinds (and pundits of all kinds too) digging into an obviously false position because they refuse to admit that they were wrong — and it’s truly shameful. Folks, we’re talking about real policies that can make or break millions of lives. If you let your ego dictate your position on, say, monetary policy, rather than do your best to get it right, you’re doing something truly vile.”

Imate jajca priznati, ko se motite?

 

 

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Predavanje v knjižnici Bled, četrtek, 30. januar ob 18.00

- torek, 28. januar -

 

Vljudno vabljeni na moje predavanje MITI O DENARJU IN DENARNEM SISTEMU, ki bo potekalo ta četrtek, 30. januarja v knjižnici Bled. Pričetek ob 18.00. Vstopnine ni!

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

O uporabnosti teorije iger

- nedelja, 26. januar -

 

Ariel Rubinstein, izraelski ekonomist in profesor na Hebrew University in New York University, je eden izmed pomembnih avtorjev na področju ekonomske teorije iger. Ta se posveča matematičnemu proučevanju procesov strateškega odločanja in interakcije ljudi (skupin ljudi) v različnih družbenih situacijah in položajih (igrah) na podlagi bodisi sodelovanja ali konflikta (zelo znana igra je npr. ‘ zapornikova dilema’). Kot taka ima mnogo skupnega s psihologijo in filozofijo in bi bila lahko precej uporabna pri konkretnih družbenopolitičnih odločitvah. Toda, ali je res?

Beri dalje …

 

 

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

‘Jaz dolgujem tebi, ti dolguješ meni’

- petek, 24. januar -

 

Najboljši del tega govora na TEDx je razlaga bančništva in ustvarjanja denarja kot zamenjave obljub plačil (IOU = I owe you = jaz dolgujem tebi) … Ko greste po posojilo, vam banka izda svojo obljubo plačila: ‘Obljubimo, da vam bomo izplačali XXX evrov na zahtevo.’ Vi pa banki obljubite: ‘Obljubim, da vam bom plačal XXX (plus obresti) v roku XXX let.’ Denar nastaja (in izginja) v medsebojnem socialnem dogovoru, ki je potrjen s podpisom pogodbe.

Govor se dotakne tudi rešitve in sicer predlaga polno rezervno bančništvo oz. državno ustvarjanje denarja dolga prosto (predlog AMI oz. Positive Money). Priznati moram, da sem nekdaj podpiral reformni predlog polnih rezerv ‘brez dolga’, kar je evidentno iz zaključka moje knjige (in še vedno simpatiziram z njim), vendar bi bilo zanj potrebno radikalno spremeniti računovodske standarde in prakse (dvojno računovodstvo) in ne vidim, kako bi se to lahko izvedlo na lahek način. Poleg tega bi država verjetno težko določala optimalno količino denarja v obtoku. Rešitev je po moje v nekem mešanem sistemu. Kljub temu je prezentacija dobra in vredna ogleda.

The best part of this talk is explanation about banking and money creation as being a swap of IOUs (I owe you) … However, while I used to support full reserve banking ‘debt free’ proposal such as that of Positive Money (and I still symphatise with it), I nevertheless think that it would require a redesign of accounting practices and standards and I don’t see that happening very easily. Still, very good talk and well worth watching.

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Intervju v Mladini: banke se obnašajo parazitsko, ne družbeno koristno!

– nedelja, 19. januar –

 

V zadnji Mladini (petek, 17. januar) si lahko preberete intervju z mano o slabostih današnjega sistema, parazitskih bankah in možnih alternativah. Na žalost je bilo kar nekaj intervjuja izrezanega zaradi pomanjkanja prostora v reviji, kar je seveda škoda. Kljub temu je pozitivno, da se informacije o delovanju sistema širijo naprej, kajti prava informiranost in osveščenost sta temelj sprememb.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

O endogenosti denarja 3: Mehrling o posojilih, medbančnem trgu in Fed

- sreda, 15. januar -

 

V tretjem članku o endogenosti denarja bom skušal dopolniti prva dva z razumljivo praktično razlago Perryja Mehrlinga. Če najprej povzamem do sedaj povedano: v prvem delu sem skušal pokazati, kaj o endogenosti menijo sami centralni bankirji, drugi del je podal endogeno razlago na neoklasičen način ter preprosto simulacijo obeh modelov (Loanable Funds in Endogenous Money), zadnji pa bo skušal podati razlago na grafičen način še na konkretnem primeru.

Prva dva dela sta bila morda za nekatere zaradi svojega jezika, izrazja in tabel manj razumljiva, zato v tem delu objavljam štiri kratke videoposnetke, v katerih Mehrling na praktičnem primeru zelo razumljivo in nazorno razloži to, kar so centralni bankirji razlagali v citatih v prvem članku o endogenosti denarja: ustvarjanje posojila na bilancah (‘loans create deposits’), naknadno zagotovitev rezerv na medbančnem trgu oz. pri centralni banki (‘look for reserves later’) in intervencije Fed zaradi ciljanja obrestne mere (‘… always provides reserves on demand’). Posnetki so iz prvega dela njegovega seminarja Economics of Money and Banking (6. predavanje).

Poglej videe …

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

O endogenosti denarja 2: Keen, Krugman in Rowe

- sreda, 8. januar -

 

Znano je, da sta imela Paul Krugman in Steve Keen spomladi 2012 žgočo spletno polemiko, ki se je vrtela ravno glede vprašanja delovanja bank. V njej je Krugman zagovarjal klasično učbeniško t.i. ‘Loanable Funds’ stališče, torej da banke z depoziti dobijo na voljo sredstva za posojilo, katerih del posredujejo od ‘potrpežljivih’ (patient) ljudi k ‘nepotrpežljivim’ (impatient). Keen pa je na drugi strani Krugmanu skušal razložiti endogeni pogled (banke ne potrebujejo depozitov). No, takrat akademika nista prišla skupaj, vendar pa je Krugman v nedavnem blogu objavil tole zanimivo izjavo:

»Look, some of us came into the crisis with a more or less fully formed intellectual framework — extended IS-LM (with endogenous money) — and substantial empirical evidence from Japan…«

Beri naprej …

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Kako lahko matematika pomaga pri bolj realnih ekonomskih modelih?

- nedelja, 5. januar -

 

V spodnjem intervjuju namestnik direktorja Inštituta Fields (inštituta za raziskave v matematičnih znanostih) Matheus Grasselli pojasnjuje, zakaj prevladujoča neoklasična ekonomska doktrina uporablja zastarele matematične pristope in na nek način zlorablja matematiko za potrjevanje nerealnih domnev o ekonomski stvarnosti. Grasselli, doktor matematične fizike, je med drugim deset let delal na področju matematičnih financ v polju izvedenih finančnih instrumentov, vendar so ga v krizi pričeli zanimati predvsem stabilnost bančnega mrežnega sistema, likvidnost, sistemska tveganja in plauzibilni ekonomski modeli. Njegovo mnenje je, da je ekonomski sistem primarno dinamičen in da zato potrebuje drugačen pristop in drugačna matematična analitična orodja kot se jih v splošnem uporablja sedaj.

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

O endogenosti denarja 1: kaj pravijo centralni bankirji?

- četrtek, 2. januar -

 

Jože Damijan je zadnjič objavil zanimiv zapis o dolgu in povpraševanju ter različnih pogledih med ekonomisti glede pomembnosti in nevtralnosti bank. V tem članku želim podati nekaj dodatnih argumentov v prid endogeni razlagi, vendar mogoče najprej zgolj za razjasnitev: pravo vprašanje ni, ali lahko centralna banka ustvarja denar iz nič brez depozitov. Ve se, da to lahko. Kajti, če bi bila odvisna od depozitov, ne bi mogla igrati vloge posojilodajalca v skrajni sili. Bila bi podobna centralni banki v sistemu zlatega standarda. Nedavne polemike se krešejo glede tega, ali komercialne banke ustvarjajo denar neodvisno od depozitov (centralne banke ali varčevalcev) ali ne in kakšen nadzor nad krediti ima centralna banka.

Na eni strani imamo tako (neo)klasičen učbeniški pogled multiplikacije kredita, ki si ga delijo tudi nekatere druge ekonomske šole (npr. del avstrijske), da je denar eksogena spremenljivka. Torej, da nastaja zunaj ekonomije v centralni banki, ki ga potem plasira v banke, le-te pa ga nato posojajo naprej. Centralna banka ima po tem videnju stalen nadzor nad temeljnim denarjem (rezervami in gotovino), banke pa multiplicirajo depozite do večkratnika glede na zahtevano rezervo, če ta obstaja.

Na drugi strani imamo pogled endogenega denarja, ki ima tradicijo že od Knuta Wicksella in Josepha Schumpetra dalje, namreč, da banke same, neodvisno od depozitov, ustvarjajo kredit na svojih bilancah, zahtevane rezerve pa iščejo naknadno. Novi denar se v bilancah izniči, ko so posojila vrnjena. Centralna banka v tem primeru nima nadzora nad količino centralnobančnih rezerv in gotovine, ki se prilagajata v relaciji z izdanimi krediti. Centralna banka bo po mnenju zagovornikov tega pogleda bančnemu sistemu vedno zagotovila potrebne rezerve in gotovino. Ta pogled, kot razlaga Keen, je prevzela predvsem Post-Keynesianska ekonomska smer (ki se verjetno ne bi strinjala z oznako ‘progresivni monetarizem’).

 

Beri dalje …

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Kakšna je zapuščina Bena Bernankeja?

- sobota, 28. december -

 

Znani ekonomist Dean Baker je nekaj dni nazaj v Guardianu napisal oceno dela Bena Bernankeja in zaključuje, da je bilanca dela neto negativna. Po njegovem mnenju največ odgovornosti za nepremičninski balon in negativne posledice nosi Alan Greenspan, vendar poudarja, da je bil tudi Bernanke od 2002 do 2005 član Sveta guvernerjev Fed in bi lahko vplival na odločitve. Baker:

There is no evidence that he ever suggested any concern about the risks posed by the bubble and the reckless lending that drove it. (He explicitly dismissed such concerns in a session of the American Economics Association in 2004) So we have to understand that Bernanke was cleaning up a mess that he helped create.

Berite dalje …

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Reforma ekonomije in dogajanje v Manchestru

- sreda, 25. december -

 

Kot sem omenjal v prejšnjem članku, se na nekaterih ekonomskih fakultetah po svetu dogajajo revolti študentov, ki zahtevajo prevetritev ekonomskega kurikuluma. Ena takšnih univerz je Univerza v Machestru, kjer so se študentje ekonomije, združeni v apolitični Post-Crash Economic Society, stvari kot kaže lotili resno. Organizirajo tako predavanja, kjer drugače misleči ekonomisti predstavljajo posamezne heterodoksne pristope, kot tudi skupne bralne ure, njihova stran pa zbira tudi heterodoksno literaturo in vire za študente. Kot zanimivost prilagam video prvega dela zadnjega dogodka – predavanje enega največjih kritikov neoklasične smeri Steva Keena, ki v kratki predstavitvi oriše, zakaj je neoklasična smer spregledala bližajočo krizo, Minskyjev pogled na ekonomijo in zakaj so finančni aspekti kapitalizma (denar) pomembni ter zakaj je potrebno reformirati poučevanje ekonomije.

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Slaba banka ali kdo je kriv za bančno luknjo?

- petek, 20. december -

 

Po petih leti debat in šarade se je končno začela sanacija bank prek slabe banke (DUTB). Čeprav Bratuškovi njeni evropski kolegi čestitajo za načrt sanacije in dejstvo, da jo bomo lahko izpeljali sami, pa ob tem ostaja močno grenak priokus, saj bi bila sanacija precej cenejša, če bi jo izvedli vsaj 4 leta nazaj.

Kdo je odgovoren za vse slabe kredite v državnih bankah (v zasebnih so jih – hitro – počistili zasebni lastniki)? Jože Damijan na svojem blogu ugotavlja:

“Slovenski kreditni bum se je torej zgodil v obdobju zgolj štirih let – 2005 – 2008. Kot lahko vidite na sliki, je leta 2009 sicer bilančna vsota še nekoliko porasla, toda dolg podjetij se je povečal le še za 200 milijonov evrov.”

…

“… v tem »plesu« smo vsi sodelovali, nekateri bolj, drugi manj. Toda ne glede na to, da smo vsi sodelovali, še ne pomeni, da smo vsi enako krivi za sedanjo bančno luknjo. Hočem reči, na tem plesu je bil nekdo »odgovoren za glasbo« – kakšna glasba se bo igrala, kako glasna bo in koliko časa se bo igrala. In »odgovorne za glasbo« lahko brez vsakega sramu poiščemo med med regulatorji, bančniki in lastniki bank.”

…

“Če si smem sposoditi frazo iz knjige Nata Silverja (2012), ko išče vzorce krivde bonitetnih agencij za popolnoma napačne ocene tveganj pri finančnih derivatih (ko so vedele za veliko tveganje, vendar ga niso resno jemale): »I don’t think they wanted the music to stop«. Tudi naš finančni regulator očitno ni hotel, da se »ples neha«.

Na drugi strani pa lahko krivce tako za »vrtoglavi ples« kot za to, da se ni nehal, ko je bil še čas, poiščemo med bančniki.”

…

“Če pogledate bilance treh največjih bank v državni lasti (NLB, NKBM, Abanka Vipa), boste videli, da so v letih 2005 – 2008 povečale svoje bilančne vsote za 10.4 milijarde evrov. Znotraj teh dobrih 10 milijard evrov, ki so jih te tri banke plasirale na trg, z veliko verjetnostjo pade teh 6 milijard evrov slabih kreditov. Kako je mogoče, da so se uprave teh treh bank tako močno zmotile pri presoji tveganj, da so okrog polovico vseh kreditov namenile za slabe projekte? Zakaj jih pri tem ni nihče zaustavil? Ustavil bi jih lahko njihov lastnik, torej država v našem imenu. Zakaj država tega ni želela (ali zmogla)?

Je mogoče, da država kot lastnik ni vedela, kaj se dogaja v njenih bankah?

Vidite, tega zadnjega argumenta jaz ne kupim. Me tudi ne zanima, če ni vedela, MORALA bi vedeti. Država ima namreč kot lastnik svoje nadzornike v nadzornih svetih bank. In naloga nadzornikov je, da nadzirajo poslovanje uprav. Za to odgovarjajo s svojim premoženjem.”

…

“Janševa vlada je vključno z letom 2005 popolnoma prevetrila nadzorne svete treh največjih bank v državni lasti in tja nastavila svoje preizkušene strankarske kadre, v Abanki pa je zamenjala tudi upravo. Kam so denimo gledali strankarski kadri Igor Marinšek (SDS), predsednik nadzornega sveta NLB in Peter Ješovnik, podpredsednik nadzornega sveta NLB? Kam so gledali nadzorniki iz vrst SDS in NSi v nadzornih svetih NKBM in Abanke?

Kam? Preprosto, gledali so stran. Zakaj? Ker tudi vlada kot lastnica »ni hotela, da se ples neha«.”

…

“Ob »običajnih  osumljencev« iz vrst gradbenikov (SCT, Primorje, Vegrad in vrst drugih) ter ljubljanskih Stožic, boste našli tudi kopico takih, ki so tesno povezani s prejšnjo vlado. Našli boste denimo kredite mariborski cerkveni gospodarski združbi v višini okrog 600 milijonov evrov. Našli boste kredite za Istrabenzov poskus prevzema Petrola in poskus prevzema Istrabenza s strani Bavčarja (ki ga je nadziral generalni sekretar vlade Božo Predalič). Našli boste kredite Časarjevi upravi v Luki Koper (okrog 200 miljonov evrov, našli boste kredite Lovšinovi upravi v Intereuropi (okrog 150 milijonov evrov). Oba je nastavila prejšnja Janševa vlada in oba so nadzirali nadzorniki iz vrst strank tedanje vladne koalicije. Našli boste kredite za prevzem Merkurja, ki sta mu pri prevzemu močno pomagala državna Kad in Sod (oba so vodili kadri zvesti SDS). In tako naprej.

To je najbolj preprost odgovor na vprašanje, zakaj državni lastniki niso hoteli bolje nadzirati svojih bank. Niso hoteli, da se ples konča. Ples za njihove fante.”

 

Bo kdo za ta visok račun in sesuto gospodarstvo kdaj tudi kazensko in premoženjsko odgovarjal?

 

 

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Nujna je sprememba ekonomskega kurikuluma

- torek, 17. december –

 

V medijih ne beremo velikokrat, da je ekonomija zelo razdeljena znanost, v kateri že 30 let dominira ortodoksen pogled neoklasične smeri. Na večini ekonomskih fakultet po svetu poučujejo povečini samo ta pristop in to je eden izmed ključnih razlogov za zadnjo krizo, kot tudi za to, da so jo ekonomisti spregledali. Vendar so se študentje začeli upirati takšni ‘intelektualni monokulturi’ …

Beri naprej …

 

 

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Država kot zaničevani spodbujevalec inovacij

- nedelja, 8. december -

 

Kdo predstavlja glavni motor za inovacijami? Konvencionalna modrost meni, da je to nujno zasebni sektor, vendar Martin Wolf v (sicer starem) komentarju v Financial Timesu piše, da je to v resnici država. Pri tem povzema knjigo Mariane Mazzucato The interpreneurial state, v kateri avtorica dokumentira inovacije  in razvoj nekaterih tehnologij in ugotavlja, da jih je v večini primerov financirala in podpirala država in ne zasebni sektor…

Beri dalje …

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Predavanje Miti o denarju in denarnem sistemu, knjižnica Tržič, petek, 6. december

- četrtek, 28. november -

 

Vljudno vabljeni na moje predavanje MITI o DENARJU in DENARNEM SISTEMU, ki bo potekalo v petek, 6. decembra v knjižnici Tržič v okviru Srečanj ob Anastaziji. Začne se ob 19.00. Vstop je prost.

Na predavanju se bomo dotaknili nekaj vsesplošno prisotnih ‘resnic’, ki se izkažejo za (nevarne) zmote … med drugim bomo govorili o tem, kako denar nastaja, o tem, ali moramo davkoplačevalci res odplačevati dolg države in o tem, ali ne bi bilo bolje na zlatem standardu. Ključna vprašanja za današnji čas. Vabljeni!

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Kaj je narobe z evroobmočjem, 5. del

- nedelja, 24. november -

 

Če pustimo ob strani slovenske kronične probleme s korupcijo, nedelovanjem sodstva, birokratskimi ovirami za gospodarstvo in pomanjkanjem razvojne vizije, je naš glavni problem ravno problem evroobmočja in je po svojem bistvu strukturne narave in jasno je, da prehod na zlati standard ni prava rešitev, temveč korak nazaj, saj bi ECB izgubila še tisto malo manevrskega prostora, ki ji jo uradni mandat dovoljuje.

Če na kratko povzamem:

• Monetarno suverena država, pri kateri obstaja trg in zanimanje za obveznice, kot kaže le-te izdaja za uravnavanje likvidnosti in doseganje ciljne obrestne mere in ne za zadolževanje in porabo;
• Taka država je na vrhu hierarhije denarja in ga lahko ustvarja brez omejitev (kar pa ne pomeni, da ekscesna kreacija ni tako ali drugače škodljiva);
• Ker ni plačilno omejena, je edino smiselno, da država kot eno izmed prioritet določi tudi polno zaposlenost prebivalstva in začne s svojimi programi to prioriteto tudi podpirati;
• države evroobmočja niso monetarno suverene – niso na vrhu hierarhije denarja; podobne so ameriškim zveznim državam.

Glavne napake v evroobmočju pa so:

• monetarna in fiskalna politika sta ločeni;
• ni avtomatične transferne unije; center porabi premalo;
• ni enotnih evroobveznic, ki bi bile sprejemljive povsod;
• ECB ne sme prosto odkupovati državnih obveznic na primarnem ali sekundarnem trgu;
• ECB ni bil dan uradni mandat posojilodajalca v skrajni sili;
• ECB ima samo enojno ključno nalogo: krotenje inflacije, ne pa tudi polno zaposlenost;
• nesmiselna pravila: nefleksibilno pogodbeno pravilo 3 % deficita kot % BDP in pravilo 60 % javnega dolga kot % BDP;
• ni enotnega bančnega nadzora.

Beri dalje…

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Kaj je narobe z evroobmočjem, 4. del

- četrtek, 21. november -

 

Mehanika zadolževanja, dolg in monetarna suverenost v evroobmočju

Mehanika nakupa obveznice (zamenjave) je za primer države evroobmočja (npr. Slovenije) enaka kot v primeru ZDA:  preknjižba evrskih rezerv za slovenske obveznice (denominirane v evrih), vendar pri nacionalni centralni banki (Banki Slovenije), saj so le-te decentralizirano odgovorne za monetarne operacije evrosistema (ni centralne izpostave, ki bi skrbela za operacije odprtega trga, kot je to v primeru Fed). Toda v tem primeru je beseda ‘dolg’ ustrezna, saj med Slovenijo in ZDA obstaja ključna razlika: monetarna suverenost.

 

Beri dalje …

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Kaj je narobe z evroobmočjem, 3. del

- ponedeljek, 18. november -

 

V tem delu članka si bomo na kratko ogledali zasnovo in bistvene napake evro območja, pri čemer se bomo bolj podrobno ustavili pri mehaniki zadolževanja, monetarni suverenosti in evropskem plačilnem sistemu Target2 ter se na kratko dotaknili predlaganih reform.

Ločitev monetarne in fiskalne unije

S prevzemom evra so države izgubile monetarno suverenost in postale uporabnice tuje valute. Postale so podobne ameriškim zveznim državam, vendar tega ustvarjalci evra niso opazili oz. niso poslušali kritik evro načrta. Tudi to je eden izmed razlogov, da so želeli obdržati posamezne nacionalne fiskalne sisteme. Poleg tega so menili, da bodo pravila pakta stabilnosti in rasti (nastal na pobudo Nemčije), ki naj bi članice zavezoval k trajnemu spoštovanju pridružitvenih kriterijev (predvsem 3 % deficit kot % BDP in 60 % javnega dolga kot % BDP), ter posledične sankcije dovolj, da bodo države vzdržne in da ne bodo zašle v krizo (nekateri so bili celo mnenja, da so te omejitve odveč in da je dovolj, da evroobmočje ohrani samo ločene fiskalne sisteme).

 

Beri dalje …

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Kaj je narobe z evroobmočjem, 2. del

- ponedeljek, 11. november -

 

Pomembnost monetarne suverenosti

Sedaj se pomudimo pri Newmanovi trditvi, da izdaja obveznic v domači valuti ne bremeni prihodnjih rodov. Zakaj bi bilo temu tako? Bill Mitchell v članku Will we really pay higher taxes? obrazloži:

[…] nobena suverena vlada … se ne sooča s finančnim omejitvami. To pomeni, da: (a) porabe ni potrebno financirati; (b) lahko vlada vse dolžniške instrumente (obveznice) ob roku izplača brez težav tako da kreditira ključne bančne račune za vrednost obveznice skupaj z obrestmi; in (c) nobena od teh potez nima nujno implikacij za višino bodočih davkov ali višino obresti na obveznice.

Alan Greenspan se strinja s točko (b):

… vlada ne more bankrotirati zaradi obveznosti v svoji valuti. Fiat denarni sistem, kakršne imamo danes, lahko ustvarja takšne terjatve brez omejitev. (str. 2)

Temu pritrjuje tudi Paul Krugman:

[…] Velika Britanija ima svojo valuto, kar pomeni, da ne more ostati brez denarja. Še več, kratkoročno obrestno mero določa Britanska centralna banka (Bank of England). In dolgoročna obrestna mera je približna vrednost povprečne pričakovane bodoče kratkoročne obrestne mere. Razen, če trgi verjamejo, da bo Velika Britanija bankrotirala – kar ne bo, in tudi ne verjamejo …

Beri dalje …

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Kaj je narobe z evroobmočjem? 1. del

- sobota, 9. november -

 

Kriza v evroobmočju se vleče že 5 let, izhaja pa primarno iz zasnove monetarne unije. Vendar njeno delovanje slabo poznamo. Zato si bomo v tej seriji člankov ogledali malo bolj natančno, kaj je v resnici narobe z monetarno unijo, katere člani smo. Bolj natančno analizo sicer pogrešam v slovenskih medijih, zato bo to skromen poskus malo bolj resne obrazložitve mehanike delovanja sistema, pri čemer nam bo v pomoč primerjava z ameriškim sistemom. Na koncu si bomo ogledali še nekaj predlogov reform.

– – –

V običajnih učbenikih je denar samo denar. Je med seboj enak. Vendar v praksi obstaja hierarhija med različnimi pojavnimi oblikami, četudi so vse denominirane v isti valutni enoti. Ekonomist in profesor na Univerzi Kolumbija Perry Mehrling v svojem članku Inherent hierarchy of money razlaga, da hierarhija najbolj pride do izraza v ekonomskih in finančnih krizah, saj se ljudje zavedo, da različne vrste imetja niso med seboj enakovredne – določena oblika denarja v isti valuti je bolj vredna in bolj zaželjena (bolj likvidna) od druge. Hierarhija je morda najbolj očitna v sistemu zlatega standarda. Mehrling o tem pravi:

V takšnem svetu je zlato ultimativni denar, saj je končna mednarodna oblika plačila, nacionalne valute pa so oblika kredita v smislu, da so obljube plačila zlata. Nacionalne valute so morda ‘krite’ z zlatom v smislu, da ima izdajatelj valute nekaj zlatih rezerv, toda to ne pomeni, da te valute predstavljajo zlato ali da so na enakem hierarhičnem nivoju kot zlato. (str. 2)

 

 

 

 

 

 

 

 

Slika 1: Preprosta hierarhija denarja v sistemu zlatega standarda (povzeto po Mehrling)

 

Beri dalje …

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Lokalno namesto multinacionalnega

- torek, 5. november -

 

Lokalno povezovanje, sodelovanje in čim večja samozadostnost so nedvomno pot naprej. Ni potrebno, da izbiramo med tem:

 

 

 

 

 

 

 

Lahko izberemo lokalno:

 

 

 

 

 

 

 

 

Več o ponudbi trgovine 18sedem3 in tedenskih zabojčkih, ki jih dostavljamo vse od Martuljka pa do Ljubljane, si preberite v Nedelovem članku. Vabljeni pa tudi na lokalne okuse Radovljice.

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Poziv k razkritju metodologije in predpostavk pri stres testih slovenskih bank

– torek, 29. oktober -

 

Slovenski ekonomisti so objavili poziv k razkritju metodologije in predpostavk pri stres testih, ki jih bo na drag račun slovenskih davkoplačevalcev izvedlo tuje podjetje. Od predpostavk so odvisni tudi sami rezultati testov, od slednjih pa je v veliki meri odvisno, ali bo k nam prišla trojka in nam vsilila varčevalne ukrepe, odpuščanje in nižanje socialnih transferjev. Testi se tičejo nas vseh, zato podprite poziv, naj se metodologija razkrije pred samimi testi. Imamo pravico vedeti.

“Slovenija je prva država, v kateri naj bi izvedli stroge obremenitvene teste ključnih bank ter na tej osnovi še makro obremenitveni test celotnega bančnega sektorja. Ti testi bodo podlaga za določitev kapitalskih potreb slovenskih bank, strošek katerih bo v največji meri bremenil slovenske davkoplačevalce.

Rezultati obremenitvenih testov niso odvisni le od kakovosti terjatev poslovnih bank, ampak tudi od uporabljene metodologije in uporabljenih predpostavk. Ključne pri tem so predpostavke o ekstremnem makroekonomskem scenariju, ki mu je potencialno podvržen nacionalni bančni sistem.

Izkušnje s tovrstnimi testi v preteklih letih, tako na ravni posameznih držav kot v panevropskem merilu, kjer ga je izvedla Evropska bančna agencija (EBA), kažejo, da so se te predpostavke med državami močno razlikovale. …

Problem javnega razkritja metodologije in predpostavk obremenitvenih testov bančnega sistema se ne tiče zgolj Slovenije, saj bodo skozi podoben postopek naslednje leto šle tudi ostale države članice Evro območja. Zato pozivamo izvajalce, Evrosistem, Evropsko komisijo in Vlado Republike Slovenije k razkritju metodologije in predpostavk obremenitvenih testov slovenskega bančnega sistema še preden bodo objavljeni njihovi rezultati.”

Več o samih razlogih za poziv pa si preberite tule.

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Zadruga Mondragon: spodobno plačilo za pošteno delo, medsebojna podpora in transparentnost

- sreda, 23. oktober -

 

V Španiji že od leta 1956 deluje zadruga Mondragon. Sprva majhno podjetje se je razširilo na 120 kooperativ, ki si med seboj pomagajo. Imajo tudi lastno banko, ki pomaga pri vlaganjih (večino imajo lastna sredstva za naložbe) in lastno univerzo. Delavci so lastniki podjetja in sami odločajo o višini svoje plače. Plača vodstvenega kadra ne sme presegati 4- do 5-kratnika najnižje plače. Delavci prejmejo 14 plač in imajo zagotovljeno tudi pokojnino (poleg državne). V podjetju, ki ponuja velike priložnosti za napredovanje, se kriza tako pravzaprav ni poznala, prav tako ni socialnih stisk.

Več o sami zadrugi Mondragon (in drugih po svetu), katere model bi bilo vredno posnemati tudi v Sloveniji (tudi pri nas obstajajo zadruge, nastajajo tudi nove, vendar bi morala tak model sistematično podreti tudi država), si preberite tule in tule.

Več o socialnem podjetništvu in kooperativah pa tudi na Slovenskem forumu socialnega podjetništva in na strani Zadružne zveze Slovenija.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Potencialni problemi evroobmočja znani že desetletja

- sreda, 16. oktober -

 

Wall Street Journal (WSJ) je lansko leto poleti objavil zapis o tem, kdo naj bi prvi napovedal probleme in krizo v evroobmočju. Pri tem citira poročilo Inštituta Levy o napakah v dizajnu evrosistema, v katerem navaja citate nekaterih heterodoksnih ekonomistov, ki so opozarjali na bližajoče probleme. Glavni problem so videli v ločitvi fiskalne in monetarne politike. Tako je Wynne Godley, do sedaj malo poznani angleški ekonomist, že leta 1997 dejal:

If a government stops having its own currency, it doesn’t just give up “control over monetary policy” as normally understood; its spending powers also become constrained in an entirely new way. If a government does not have its own central bank on which it can draw cheques freely, its expenditures can be financed only by borrowing in the open market in competition with businesses, and this may prove excessively expensive or even impossible, particularly under “conditions of extreme emergency.”

Zveni znano?

Berite dalje …

 

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

KNJIGA JE RAZPRODANA!

- torek, 8. oktober -

 

Knjiga je izšla lanskega septembra in po enem letu predavanj in predstavitev smo prodali tudi zadnji izvod. Ponatisa zaenkrat ne načrtujem, kar je je :) Potrudil sem se, da je knjiga dostopna bralcem v veliki večini knjižnic po Sloveniji. Če vas zanima njena vsebina, jo torej najdete v lokalni knjižnici.

Kljub temu se bodo tu na tej strani še vedno pojavljale novice in članki o denarju, denarnem sistemu, skorumpiranosti le-tega in možnih reformah, ki bi koristile vsem.

Stay tuned…

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Ponovite za mano: banke NE posojajo rezerv

- nedelja, 22. september -

 

Za lažje razumevanje tega že objavljenega članka, objavljam še malo daljšo verzijo z več vmesnimi pojasnili …

Eno izmed najbolj zagonetnih vprašanj, na katerega menimo, da poznamo odgovor, je vprašanje: kdo ustvarja denar? V resnici se izkaže, da odgovora ne poznamo in da v sicer redkih pogovorih o tej temi največkrat ponavljamo zgolj mite in domneve, ne pa preverjenih dejstev. Vendar je po moje to vprašanje (in ostala osnovna vprašanja, ki se tičejo denarnega sistema) ključno. Pred časom sem že pisal ravno o tej temi, kjer sem želel razčistiti, kaj je tisto, kar kreirajo centralne banke.

V članku sem navedel citate številnih centralnih bankirjev in ekonomistov (tudi z Banke za mednarodne poravnave) o vlogi centralnobančnih rezerv in ustvarjanju kredita v bankah. (centralnobančne rezerve – ime je zavajajoče – so vrsta denarja, ki ga ustvarja centralna banka in katerega imajo poslovne banke na svojih računih pri centralni banki). Na kratko: ponavadi se predpostavlja, da centralna banka ‘natisne’ ta denar in ga da poslovnim bankam, le-te pa ga posojajo naprej. Vendar so te predstave napačne.

Celoten razširjen članek si preberite tukaj.

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Financializacija ali kako Wall Street ubija Main Street, 3. del

- torek, 17. september -

 

Vpliv financializacije na spremembo korporativnega obnašanja

Ekonomist Thomas I. Palley v svoji študiji Financialization: What is it and why it matters piše, da je veliko korporacij s financializacijo privzelo interese in mišljenje finančne industrije. Praksi odkupov in prevzemov podjetij s finančnimi vzvodi (in izdajanje ‘junk bonds’, ki se jih lahko zamaskira v kolateralne dolžniške obligacije – CDO) sta postali običajni, saj se je (tudi v akademski sferi) verjelo, da to povečuje učinkovitost trgov, obenem pa nagrajuje delničarje z večjimi dobički. Korporacije so privzele mišljenje, da tovrstno zadolževanje ni problematično. Po drugi strani pa so se ciljna podjetja v neizprosnem ozračju prevzemov začela zatekati k taktikam obrambe (oz. izboljšanja pogajalskega položaja), ki pogosto prav tako vključujejo zadolževanje.

Vendar so se z vsem tem najbolj okoristili vodstveni menedžerji, saj so njihove nagrade in bonusi postali odvisni od cen delnic. …

 

Preberite celoten članek

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

 

Aerodrom kot TEŠ 6

- nedelja, 15. september -

 

Jože Damijan je objavil dober članek – analizo smiselnosti naložbe v novi drugi terminal letališča Jožeta Pučnika. Po njegovih besedah projekt ni upravičen iz nobenega zornega kota: finančnega in ekonomskega, prav tako pa tudi ni potreben. Število potnikov upada, Adria je pred stečajem, letališče pa pred prodajo. Zakaj potem vlagati 60 milijonov evrov v novi terminal? Odgovor je najverjetneje samo en – da se iz nepotrebnega projekta izžame čimveč denarja za elite pri koritu. Kot pravi Damijan: “Treba je slediti denarju.”

Članek si lahko preberete tule.

 

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Peticija za znižanje poslanskih plač na minimalne plače

- petek, 13. september -

 

Če se tudi vi strinjate, da bi poslanci morali znižati svoje plače na minimalne (in bili tako za zgled pri ‘potrebnem’ varčevanju), potem lahko tukaj podpišete peticijo. Do sedaj jo je podpisalo že 18.000 ljudi. Podprite jo tudi vi in delite naprej!

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Economics of Money and Banking: brezplačni online seminar

- nedelja, 8. september -

 

Institute for New Economic Thinking organizira brezplačni online seminar o sodobnem monetarnem sistemu z naslovom Economics of Money and Banking, ki ga bo vodil dr. Perry G. Mehrling, profesor z Univerze Kolumbija.  Stran inštituta seminar na kratko opiše takole:

»The course, produced by the Institute for New Economic Thinking and taught by the Institute’s Perry Mehrling, explores money markets and how they work, both in the U.S. and internationally.

After taking the course, you will be able to understand everyday financial discourse at a high level. The class will give you extensive knowledge of how money markets work and is designed to give you the tools be able to spot the next crisis before it hits. You’ll learn what Professor Mehrling calls “the money view,” which will teach you the key institutions that underlie the financial system and give you ideas for how they could be reformed to prevent another collapse.«

Mehrling pa o seminarju pravi sledeče:

»This course introduces students to what I call the “money view” of the modern global economy, which builds on the intellectual traditions of British central banking and American institutionalism. The last three or four decades have seen a remarkable evolution in the institutions that comprise the modern monetary system. As a result, we need a similar evolution in the analytical apparatus and theories that we use to understand that system. But economics has failed to adapt. This became evident during the financial crisis of 2007 to 2009, a watershed event for economists all over the world because most didn’t see it coming, didn’t know what to do about it when it came, and didn’t know how to change economics afterward. For me, by contrast, it was the beginning of a new career because the “money view” that I had been developing seemed to be precisely the approach needed to make sense of the crisis.«

Seminar je sicer že v teku, vendar se še vedno lahko prijavite tule.

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Predstavitev knjige v Murski Soboti

- sreda, 4. september -

 

Včeraj je v pokrajinski knjižnici v Murski Soboti v okviru festivala Štunf potekalo moje predavanje o denarju. Hvala vsem, ki ste se ga udeležili. Bili ste super publika! Hvala g. Adolf za sliko starega kitajskega denarja – orodja, ki se je uporabljalo med 770 in do ok. 300 pr. n. št. Orodni denar se je prav tako pojavljal v Evropi.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Financializacija ali kako Wall Street ubija Main street, 2. del

- ponedeljek, 2. september -

 

Posledice bančne koncentracije

Deregulacije pa so finančnemu sektorju omogočile tudi prevzeme in združevanja (‚Mergers & Acquisitions‘ – M & A), s čimer se je število finančnih institucij zmanjšalo in bolj monopoliziralo. Kot dokumentira Stephen A. Rhoades, član sveta guvernerjev sistema Federal Reserve, se je med letoma 1980 in 1999 v ZDA zgodilo približno 8000 združitev bank (420 na leto). V vodilnih razvitih državah je v finančni industriji med letoma 1990 in 2001 prišlo do približno 10 000 prevzemov, pišejo Amel in ostali. Podobni proces se je (in se še) dogaja tudi drugod po svetu.

beri dalje …

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Goran Klemenčič pove bistvo

- četrtek, 29. avgust -

 

“V državi je bil vzpostavljen obsežen sistem ekonomsko-političnega rentništva, ki ga podpirajo in aktivno ohranjajo omrežja interesnih skupin, ki jih lahko označimo za omrežja organiziranega poslovno-političnega kriminala. V tem okolju deluje tudi veliko strokovnih in dobrih ljudi, ki pa so prisiljeni sklepati kompromise “za preprečitev večjega zla” in so utopljeni v kloaki negativne selekcije nesposobnih, podrejenih, odvisnih, uslužnih ali preprosto pokvarjenih. Tako globoko v družbeno, zakonodajno, medijsko in institucionalno tkivo vraščenih anomalij ni mogoče spremeniti čez noč. Težava je v tem, da nismo niti začeli.”

Celotno pismo si preberite v Večeru

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Krugman: podcenjevali smo nivo zasebnega dolga

- sreda, 28. avgust -

 

Paul Krugman je dobra dva tedna nazaj objavil blog, ki govori o tem, kako so ekonomisti, ki so sicer uspeli zaznati nepremičninski balon (kot npr. Janet Yellen, kandidatka za novo predsednico Fed), zgrešili oz. podcenjevali pomen velikega zasebnega dolga, ki ga je spremljal. V svojem blogu z naslovom What Janet Yellen – and everyone else – got wrong piše:

»… financial stress peaked in early 2009, then fell sharply. Unfortunately, the economy didn’t come roaring back. Why?

The best explanation, I think, lies in the debt overhang. For the most part, even those who correctly diagnosed a housing bubble failed to notice or at least to acknowledge the importance of the sharp rise in household debt that accompanied the bubble. And I would argue that this debt overhang has held back spending even though financial markets are operating more or less normally again.”

Beri dalje …

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Financializacija ali kako Wall street ubija Main street, 1. del

- nedelja, 25. avgust -

 

V zadnjih 40-ih letih smo bili v finančnem svetu (in širše) priča pojavu financializacije – posledici neoklasične tendence po odpravi regulacij v tem (in drugih) sektorjih gospodarstva. Verjelo se je, da bo ‚manj države‘ naredilo trge bolj učinkovite, kar naj bi podpiralo tudi inovacije in s tem doprinašalo k družbenemu napredku. Velika recesija 2007 – 09 je te domneve odpihnila, vse več pa je dokazov, da ta proces v svojih različnih manifestacijah neposredno in posredno ubija realno gospodarstvo. V treh delih si bomo na kratko pogledali vpliv in posledice financializacije trgov dobrin, bančne koncentracije in spremembe korporativnega vedenja.

Financializacija – kratek uvod

Čeravno ni konsenza glede samega pojma, financializacija v splošnem pomeni prevlado finančne industrije nad realno. Gerald Epstein z raziskovalnega inštituta za politično ekonomijo pri Univerzi Amherst v Massachusettsu jo definira kot povečano vlogo finančnih motivov, finančnih trgov, finančnih igralcev in finančnih institucij v delovanju domačih in mednarodnih gospodarstev, pri čemer pomembno vlogo igra spreminjanje vsakršnega blaga oz. storitev na trgu v finančne instrumente in njihove derivate.

Financializacija, katere trend sta med prvimi opazila in v reviji Monthly Review dokumentirala Harry Magdoff in Paul Sweezy že v začetku 70-ih let 20. stoletja, ni nedavni pojav, saj se je pojavljala že pred Veliko depresijo 1929-33. Vendar pa sta jo reformna New Deal zakonodaja in povojni brettonwoodski sistem s prepovedmi neposrednega lastništva realnega sektorja s strani finančnega, omejitvijo kapitalskih tokov, omejitvijo obrestnih mer, fiksiranimi deviznimi tečaji, prepovedmi združevanj finančnih institucij in ločitvijo komercialnega in investicijskega bančništva in drugimi ukrepi, uspešno omejevala oz. preprečevala.

Vse to se je spremenilo s sprostitvijo menjalnih tečajev in s postopno deregulacijo, ki je svoj vrh (vsaj v ZDA) dosegla leta 1999 z ukinitvijo Glass-Steagalovega zakona in izvzetjem derivatov iz regulatorne zakonodaje leto kasneje (‚Commodities Futures Modernisation Act‘). Finančni sektor je tako (tudi ob podpori samih regulatorjev, npr. Commodities Futures Trading Commission – CFTC, ki je spodbujala neregulirane borze) postal prost tako pri aglomeraciji kot pri pri kreiranju stotin vrst izvedenih finančnih instrumentov – izpeljav in kombinacij terminskih pogodb, terminskih poslov, opcij in zamenjav -, pri katerih se je kot osnovna podlaga pojavilo praktično vse: od nepremičnin, avtomobilov, študentskih in korporativnih posojil, prehrambenih pridelkov do kovin in energentov, kar v svojem delu Crisis Economics zelo nazorno popišeta Nouriel Roubini in Stephen Mihm. S tem pa je današnji proces neprimerljiv s tistim izpred 90-ih let.

beri dalje …

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Wall Street ubija inoviranje

- sobota, 27. julij -

 

Wall Street je postal sam sebi namen. Že dolgo ni več povezan z realnim gospodarstvom, trgovanje se je preselilo v imaginarne sfere finančnih produktov in njihovih izpeljav. Glavni namen je seveda čim hitrejši dobiček. V zadnjih 35 letih smo bili priče financializaciji  gospodarstva, kjer se vsak izdelek ali storitev (obstoječo ali prihodnjo) da spremeniti v finančni produkt ali derivat in z njim trgovati. Nekaj podobnega se je dogajalo tudi pred veliko depresijo 1929 – 1933; celo nekateri akterji so ostali isti (npr. Goldman Sachs).

Wall Street je postal rentniška elita sodobne družbe. Včasih so to bili zemljiški veleposestniki, ki so zgolj zavoljo podedovane zemlje imeli pravico od ljudi srkati rento. Niso opravljali koristne družbene funkcije, niso proizvajali dodane vrednosti, niso inovirali in doprinašali k napredku družbe. Podobno danes velja za velike finančne institucije. To je ugotavljal že J. M. Keynes, ki je pozival k ‘evtanaziji rentnikov‘ – milostni smrti oz. zaprtju tovrstnih institucij.

Kot v zadnjem članku na svojem blogu ugotavlja L. Randall Wray, je financializacija dobila nov zagon z ‘reformami’ leta 1999 (ukinitvijo zakona Glass-Stagall in subsekventno izvzetje derivatov iz regulacij). Wall streetu ni bilo dovolj kupovanje fizičnih dobrin, najprej se je premaknil v polje papirnatih terminskih pogodb (‘futures’), nato pa se lotil še samega skladiščenja.

Beri dalje…

Beri tudi: lahko zaupamo bankam, ki naj bi jih za vsako ceno reševali

 

 

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Crowdfunding – odgovor na slabo financiranje bank?

- ponedeljek, 15. julij -

 

Tako v finančnem tisku kot tudi v običajnih dnevnih časopisih je moč zaslediti kar nekaj člankov, ki pričajo, da slovenske banke ne opravljajo dobro svojega najpomembnejšega poslanstva – financiranja gospodarstva. Oteženi pogoji pridobitve posojil, višje garancije in visoke obresti so razlogi, da podjetja vire financiranja iščejo drugje, med drugim tudi pri drugih podjetjih ali celo pri oderuških posojilodajalcih.*

Vendar obstaja tudi tretja možnost – crowdfunding (CF) ali v prevodu: množično financiranje.

Beri dalje …

 

 

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Reforma pravnega sistema in sodne prakse v Sloveniji je nuja!

- sobota, 6. julij -

 

Monetarni aspekt našega družbenega sistema je seveda zgolj eden izmed pomembnih stebrov, od katerih je odvisna družbena blaginja. Njegova reforma, bodisi v okviru sedanje ureditve, bodisi v temeljih, je nujna. Vendar pa je prav tako nujna reforma pravnega sistema in sodstva. Jože P. Damijan v zadnjem članku z naslovom Sodišča so sramota te države piše, da povprečen gospodarski spor v Sloveniji traja kar 3,5 let (za primerjavo: v Albaniji so tovrstni spori rešeni v enem letu). Če pa na sodišče in postopek vpliva gospodarski monopolist in veze v ozadju, pa se vse skupaj lahko še precej bolj zavleče, kot npr. v primeru ABM proti Telekomu, kjer je proces trajal kar 10 let in pol!!!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Slovenska sodišča so v najboljšem primeru slaba šala. Damijan predlaga, naj sodstvo outsourcamo v Avstrijo ali Nemčijo, kar seveda ni slaba ideja. Tako bi bilo reševanje zadev vsaj nepristransko in učinkovito. Je pa to seveda praktično neizvedljivo, zato bi bilo verjetno veliko bolje, če bi med drugim začeli z odvzemi trajnih sodniških mandatov in z osebno, pa tudi kazensko odgovornostjo pristranskih in skorumpiranih sodnikov.

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

O woergelskem eksperimentu tudi Sobotna Priloga

- sreda, 26. junij -

 

Tudi zadnja številka Sobotna Priloga piše o znamenitem uspešnem woergelskem eksperimentu z usihajočo lokalno valuto po idejah Silvia Gesella, ki je drastično zmanjšala nezaposlenost v mestu in okolici. Uradna politika je bilo seveda varčevanje in po dobrem letu in pol se je vmešala centralna oblast in lokalno valuto na škodo prebivalcev prepovedala.

Imamo voljo s čim podobnim poskusiti tudi v Sloveniji?

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Rastoči problemi s slabim dolgom na Kitajskem

- nedelja, 23. junij -

 

Quartz poroča, da kitajske banke rastejo z veliko hitrostjo. To v praksi pomeni rast njihovih bilanc zaradi ustvarjanja posojil. Po eni strani so zaradi diktata vlade v letih 2009 in 2010 financirale veliko infrastrukturih projektov, katerih mnogi so bili popolnoma nepotrebni in ne prinašajo dobička, potrebnega za poplačilo obveznosti.

Po drugi strani pa naj bi rasel obseg sivih bilanc, ki jih kitajske banke skrivajo. Le-te ustvarjajo finančne produkte, znane pod imenom ‘wealth management products’ (WMPs), ki v praksi pomenijo zapakiranje kopice posojil v investicijski produkt, ki ga banke nato prodajo investitorjem. To je na las podobno CDOjem (‘collateralized debt obligations’), ki so jih pred finančno krizo ustvarjale ameriške in evropske banke in s tem zanetile skorajšnji kolaps bančnega sistema. Kitajske banke investitorjem ne razkrivajo, kaj se skriva v teh produktih in obenem trdijo, da niso njihova skrb, ker naj bi z njimi zgolj upravljale. Vendar je njihova vrednost po poročanju Fitcha dosegla že 1,6 bilijona $.

Poleg tega so kitajske banke ene najslabše kapitaliziranih v rastočih gospodarstvih (6 % posojil), WMP pa naj delovali po principu ponzijevih shem, kot opozarja Patrick Chovanec, profesor na fakulteti za ekonomijo in menedžment Univerze Tsingua v Pekingu.

Se za vogalom pripravlja nova finančna kriza?

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Crowdfunding (množično financiranje) v Sloveniji

- četrtek, 30. maj -

 

Crowdfunding (po slovensko: soprispevanje, financiranje množice) pomeni preprosto to, da množica ljudi finančno podpre projekt, v katerega verjame. To pa je lahko vse: od dobrodelnih projektov in umetnosti do obetavnega mladega tehnološkega podjetja in znanstvenih raziskav. Pozitivna lastnost tega pristopa med drugim je, da se obide bančno financiranje oz. oddajo lastniških deležev investitorjem. Več o CF si lahko preberete tule.

Financiranje poteka prek spletnih platform: v tujini jih je že okoli 800. Trenutno še ni platforme v slovenskem jeziku, je bilo pa na CF platformi Kickstarter že uspešno financiranih nekaj slovenskih projektov.

Teden dni nazaj je v kinu Šiška potekal dogodek pod organizatorskim okriljem skupine Slovenia Crowdfunding, kjer so med drugim predstavili kaj financiranje množice sploh je, kakšni so trendi tega pristopa po svetu, predstavila pa sta se tudi avtorja dveh uspešnih projektov, ki sta se predstavila na Kickstarterju. Zanimiv video o tem dogodku si lahko pogledate tukaj.

 

 

 

 

 

 

 

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Prispevek o predavanju na TV Kočevje

- ponedeljek, 27. maj -

 

Prispevek na TV Kočevje o predavanju o denarju in knjigi DENAR – Nedolžna prevara?

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Predstavitev knjige v knjižnici Kočevje, sreda 22. maj

- sobota, 18. maj -

 

V sredo, 22. maja, ste vabljeni na predstavitev knjige v knjižnico Kočevje. Predavanje se prične ob 19.00 in je brezplačno.

Sporočite naprej!

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Predavanje v knjižnici Mileta Klopčiča v Zagorju, torek, 14. maj

- petek, 10. maj -

 

V torek, 14. maja, ste vsi Zasavci (in seveda vsi ostali :) ) vabljeni na predavanje o denarju, ki bo potekalo v knjižnici Mileta Klopčiča v Zagorju. Prične se ob 18.30.

Vstop prost!

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Predavanje o denarju na Ekofejst v Žalcu, sobota, 11. maj

- sreda, 8. maj -

 

To soboto, 11. maja, ste vabljeni na moje predavanje o denarju na Ekofejst v Veliko Pirešico pri Žalcu. začne se ob 14.00. Prispevek za stroške in organizacijo je 5 eur. Celoten program sicer odličnega rednega mesečnega festivala, kjer se vrstijo najrazličnejši dogodki (od permakulturnih delavnic, štafete in izmenjave semen, predavanj o zdravju, delavnic praktičnih znanj  do pokušine odlične vegetarijanske kuhinje), si lahko pogledate tukaj. Vabljeni!

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Recenzija filma Money & Life

- nedelja, 5. maj -

 

»… we owe it to ourselves to understand the fundamentals of this technology called money in order to be effective participants in the economic transformation that is happening around us…”

Osebno se globoko strinjam z zgornjim stavkom, ki je napisan na uradni spletni strani filma, kot se strinjam tudi z mnogimi sporočili, ki jih dokumentarec prinaša. Najbolj seveda drži dejstvo, da denar in potrošništvo sama po sebi ne prinašata sreče in da so nabolj vredne stvari tiste, ki v resnici nimajo vrednosti, kot so npr. zdravi odnosi ali pa srečni otroci. Prav tako se strinjam s tem, da je potrebno začeti spreminjati sistem od spodaj navzgor in stremeti k večjemu sodelovanju in podpori v lokalni skupnosti. In končno, da ni nobene potrebe po pomanjkanju ter da je sedanja kriza izjemno dobra priložnost za pozitivne spremembe.

Vendar pa si film zasluži tudi ostro kritiko, saj vsaj kar se tiče opisa delovanja sistema ne dosega tistega, kar obljublja. V uvodu ustvarjalci trdijo, da film povezuje točke od pojava denarja, preko zgodovine do delovanja sistema in zadnje krize. V spodnjih razdelkih si bomo na kratko ogledali, zakaj so informacije v filmu zelo pomankljive, pristranske in celo zajajajoče …

Celotno recenzijo si lahko preberete tukaj.

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Del problema in del rešitve: Dvigovanje obrestnih mer in odpis dolga

- sreda, 1. maj -

 

Carmen Reinhart in Kennnethu Rogoffu (R-R) je kljub vsej škandaloznosti njune napake in kritike na njun račun vseeno treba priznati, da sta v svojem drugem odzivu na kritike v NY Timesu precej iskrena.

Med drugim pravita, da sta delila podatke s stotinami raziskovalcev, da nista aktivno sodelovala pri uvajanju varčevalne politike in da sta v svojih člankih in razpravah uporabljala zgolj rezultate mediane in ne aritmetične sredine, kar naj bi bilo precej podobno rezultatu, do katerega so prišli študentje, ki so odkrili napako. Med drugim pravita:

»They neglected to report that we included both median and average estimates for growth, at various levels of debt in relation to economic output, going back to 1800. Our paper gave significant weight to the median estimates, precisely because they reduce the problem posed by data outliers, a constant source of concern when doing archival research that reaches far back into economic history spanning several periods of war and economic crises … When you look at our median estimates, they are actually quite similar to those of the University of Massachusetts researchers.”

 

Zanimivo, R-R trdita tudi, da so eden poglavitnih problemov spremenljive in rastoče obresti na dolg:

»We also note in that article that roughly half of all debt overhang episodes are associated with elevated real interest rates, suggesting the kind of vicious feedback loop between debt and growth that the periphery countries of the euro zone are currently suffering … the root of the problem is still probably the fact that as debt rises, so too does the risk that a turn in interest rates might suddenly take the country from a seemingly safe debt situation to an unsustainable one.”

 

S tem se strinja tudi Scott Fulwiller, sicer predstavnik sodobne monetarne teorije: »If you look at the history and even the theory of why governments get into trouble is not because of the debt, it’s the debt service. Greece wouldn’t be having a problem, if their debt service wasn’t so high.« (42:06 – 43:30)

 

Seveda govori o monetarno ne-suverenih državah, ki imajo dolg v tuji valuti, kajti v monetarno suvereni državi centralna banka določa ključno obrestno mero, ki je ena njenih poglavitnih orodij monetarne politike. Ciljno obrestno mero pa dosega z nakupom in prodajo državnih obveznic (kar je glavni namen operacij odprtega trga in NE zadolževanje države). Fulwiller v svoji študiji Interest rates and fiscal sustainability piše:

»… Treasury security sales are interest-rate maintenance operations rather than financing operations; the federal government faces no operational or financial constraints; and the Fed necessarily sets an interest rate target …

»… because banks need reserve balances to settle large numbers of payments each day and to meet reserve requirements, the Fed’s target rate influences other short-term rates through arbitrage, not vice versa. In other words, because banks need reserve balances, the interbank rate targeted by the Fed “matters” in the determination of other short-term rates even though the Fed makes no attempt to directly affect these other rates (Fullwiler, 2006).

 This is confirmed empirically in numerous studies, such as those by Bartolini et al. (2005), Cyree et al. (2003), Demiralp et al. (2004), Griffiths and Winters (1997), and Lee (2003) …” (str. 22, 23)

 

Pa vendar bi rezultati R-R lahko držali – za zasebni dolg -, za katerega vedno večje število ekonomistov ugotavlja, da predstavlja resen problem. Cecchetti, Mohanty in Zampolli (2011) z Banke za Mednarodne poravnave ugotavljajo, da se dolg za podjetja in gospodinjstva spremeni v problematičnega, ko doseže okoli 90 % BDP:

“Debt is a two-edged sword. Used wisely and in moderation, it clearly improves welfare. But, when it is used imprudently and in excess, the result can be a disaster. For individual households and firms, overborrowing leads to bankruptcy and financial ruin … For corporate debt, the threshold is closer to 90%. And for household debt, we report a threshold of around 85% of GDP, although the impact is very imprecisely estimated.” (str. 1)

(seveda bi bilo potrebno te trditve o procentualni meji dodatno proučiti, pomembne pa so seveda prav tako spremenljive obresti; kljub temu pa ostaja dejstvo, da tako kot monetarno ne-suverene države, gospodinjstva in podjetja denarja ne morejo ustvarjati sami).

 

 

 

 

 

 

 

 

Slika 1: Zasebni dolg (gospodinjstev in podjetij) kot odstotek BDP za ZDA, Avstralijo in Veliko Britanijo med letoma 1860 in 2010 (vir: Steve Keen) Natančne podatke za druge države, tudi po sektorjih, najdete v poročilu Debt and deleveraging: The global credit bubble and its economic consequences (McKinsey Global Institute)

 

Zelo zanimiv je tako del odziva, kjer R-R pravita, da je bil odpis dolga vedno del njunih predlogov za reševanje krize:

“In our view, the only way to break this feedback loop is to have dramatic write-downs of debt. … Significant debt restructurings and write-downs have always been at the core of our proposal for the periphery European Union countries, where it seems to us unlikely that a mix of structural reform and austerity will work.”

 

V te ukrepe bi seveda spadal tudi odpis določenega dela zasebnega dolga, kar je tudi precej znan predlog Steva Keena, pa tudi drugih ekonomistov.

R-R pravita tudi, da je dobro, da je razprava zanetila veliko zanimanje za temo dolga ter zaključujeta: “Doing archival research involves making constant judgments and yes, on occasion, mistakes. Learning from them is how science advances. We hope that we and others can learn from ours.”

Kjub temu se do sedaj še nista odzvala na kritike, da ni možno enačiti različnih monetarnih režimov oz. monetarno suverenih in monetarno ne-suverenih držav. Zanimivo bi bilo slišati še mnenje o tem. V vsakem primeru kaže, da se je ortodoksni pristop golega državnega varčevanja izpel in da bo potrebno poprijeti za nekonvencionalne ukrepe, med katere spada tudi odpis dolga.

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Vseslovenska ljudska vstaja

- petek, 26. april -

Nekateri so mnenja, da so bili ljudski protesti zrežirani, kar je seveda povsem možno, vendar ostaja dejstvo, da v Sloveniji stvari ne delujejo. Tukaj bom samo povzel glavnih 6 točk – zahtev – o katerih so se pred jutrišnjim shodom uspele zediniti vstajniške skupine (vsaj večina). Uradne zahteve so:

1. Ukrepe proti politični in sistemski korupciji, klientelizmu in nepotizmu in povrnitev protipravno odtujenega skupnega premoženja.
2. Takojšen sprejem ukrepov za večjo transparentnost pri porabi javnega denarja in pri kadrovanju na državnem in občinskem nivoju.
3. Umik politikov/političark, ki so obremenjeni z utemeljenimi sumi korupcije, z vseh javnih funkcij.
4. Alternativo uničevalnim neoliberalnim ukrepom
5. Več neposredne demokracije
6. Da gredo politiki čim prej po zaupnico pred ljudstvo

Sam se popolnoma strinjam s točkami 1 – 3 in prav tako s točko 5. Bi pa spremenil točko štiri v: ‘smiselno in dobro premišljeno alternativo varčevalnim ukrepom‘ (kajti neoliberalizma v Sloveniji praktično ni bilo). Točko 6 bi zbrisal, saj je že zajeta v prvih treh. Moj seznam zahtev bi bil torej tak:

1. Ukrepe proti politični in sistemski korupciji, klientelizmu in nepotizmu in povrnitev protipravno odtujenega skupnega premoženja.
2. Takojšen sprejem ukrepov za večjo transparentnost pri porabi javnega denarja in pri kadrovanju na državnem in občinskem nivoju.
3. Umik politikov/političark, ki so obremenjeni z utemeljenimi sumi korupcije, z vseh javnih funkcij.
4. Smiselno in dobro premišljeno alternativo varčevalnim ukrepom
5. Več neposredne demokracije

Vendar je glavni poudarek na prvih treh točkah. Vsi se strinjamo, da sta eden glavnih problemov korupcija in kraja, ki sta v dveh desetletjih opustošili slovensko gospodarstvo.

Zato jutri le pridite na shod in podprite zahteve, četudi se s čisto vsemi ne strinjate!

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Varčevalni ukrepi ali zakaj je najprej potrebno razumeti delovanje monetarnega sistema

 – petek, 26. april -

 

Povejmo naravnost: varčevalni ukrepi v časih krize ne delujejo in tudi ne morejo delovati, kajti za obdobje krize je značilno zmanjšanje povpraševanja. Če ga ne zagotavlja zasebni sektor, ga mora zato nadomestiti država. To vse bolj spoznavajo tudi prejšnji zagovorniki varčevanja, ki so svoje politike utemeljevali med drugim na študiji Kennetha Rogoffa in Carmen Reinhart (RR).

 

Kljub temu pa so raziskovalni prijemi in računske napake zgolj ena kritika njunega dela. Že leta 2010 sta Wray in Nersisyan objavila kriko RR, v kateri pojasnjujeta, da ni mogoče enačiti različnih sistemov in monetarnih režimov v vseh osemsto letih.

Prav tako, trdita avtorja, trditve Rogoffa in Reinhartove niso aplikabilne za države s suvereno valuto. Njun argument (kot tudi argument sodobne monetarne teorije na splošno) je, da monetarno suverena država dolg v lastni valuti vedno lahko poravna, saj nima finančnih omejitev, kajti denar ustvarja sama (ima pa zato realne omejitve, kot je npr. inflacija). Da takšne države bankrot zaradi lastnega dolga ne ogroža priznavajo tudi ekonomisti z drugega spektra, kot so Ben Bernanke, Alan Greenspan in Paul Samuelson, pa tudi sama izpostava Federal Reserve v St. Louisu.

Potrebno je torej ločiti države s suvereno valuto od tistih, ki takšnih valut nimajo (npr. Slovenija), česar pa Rogoff in Reinhartova nista storila. Wray v nedavnem članku na svojem blogu pojasnjuje, da sta RR ignorirala prošnjo za razkritje podatkov, ki sta jo nanju naslovila z Nersisyanovo in ponovno ugotavlja, da ne obstaja nobena ‘magična’ mejna številka suverenega dolga oz. deficita.

“When it comes to a sovereign government’s budget deficit and debt there are no magic numbers or ratios that are relevant for all countries and all times. There are no thresholds that once crossed will be unsustainable or lead to lower growth. The government’s budget balance in most advanced nations is highly endogenous and is merely the other side of the coin of the nongovernment sector’s balance.”

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Slika 1: Bilance makroekonomskih sektorjev v ZDA med l. 1952 in 2010. Modri del je bilanca zasebnega sektorja, rdeči bilanca vladnega sektorja, zeleni pa bilanca tujega sektorja. Skupna vsota vseh = 0 (vir: Multiplier Effect Blog)

 

 

Z omenjeno kritiko RR glede suverene valute in s kritiko varčevalnih ukrepov pa se strinja tudi David Graeber, avtor knjige Debt: The first 5000 years. V članku med drugim omenja tudi predlog rešitve krize v (vsaj določenih državah) EU, ki sta ga podala Warren Mosler in Philip Pilkington:

“They belong to the modern money theory school, which starts by looking at how money actually works, rather than at how it should work. On this basis, they have made a powerful case that if we just get back to that basic problem of money-creation, we may well discover that none of this is ever necessary to begin with … Why not simply add a bit of legal language to, say, Irish bonds, declaring that, in the event of default, those bonds could themselves be used to pay Irish taxes? Investors would be reassured the bonds would remain “money good” even in the worst of crises – since even if they weren’t doing business in Ireland, and didn’t have to pay Irish taxes, it would be easy enough to sell them at a slight discount to someone who does …”

 

Bistven element je razumevanje sodobne monetarne teorije, da današnje fiat valute v pretežni meri podpira njihovo legalno sprejemanje držav za plačevanje davkov (za razliko od npr. zlatega standarda, kjer so valute podprte z zlatom). S tem se strinja tudi Paul Krugman:

„… paper currencies have value because they’re backed by the power of the state, which defines them as legal tender and accepts them as payment for taxes.”

 

Predlog o ‚tax-backed bonds‘ je bil tako med drugim že dan v irski parlament, vendar ga je irski finančni minister Michael Noonan, kot piše Graeber, na podlagi ne ravno prepričljivih argumentov zavrnil. Kaj pa Slovenija, ki prav tako nima suverene valute? V kratkem nameravamo izdati obveznice denominirane v dolarjih.

Kaj to pomeni? L. Randall Wray v svoji knjigi Modern Money Theory piše:

»What about nations that issue foreign currency denominated assets? … what happens if the debtors cannot obtain the foreign currency they need to service their debt? … Governments sometimes issue foreign currency debt on the belief that this will lower borrowing costs since interest rates in, say, the US Dollar, are lower than those in the domestic currency … Unfortunately, this can be a mirage; markets recognize the higher default risk in foreign currency, eliminating any advantage.« (str. 135, 136)

Zdi se, da se Sloveniji ta trik ne bo izšel. Ne bi raje poskusili s ‘tax-backed bonds’ in obenem resno zagrizli v reforme bančnega sektorja, gospodarskega okolja in pravosodnega sistema?

 

▪▪▪ ◊ ▪▪▪

Nenadno sesutje cene zlata in srebra

- sreda, 17. april -

 

Če ste eden tistih, ki vas je petkov nenaden padec cen zlata in srebra močno presenetil, vam priporočam branje naslednjih dveh člankov, ki vam bosta osvetlila, da je šlo za manipulacijo. Prosti trgi, kjer so vsi enakovredni? Lepo vas prosim.

http://www.resourceinvestor.com/2013/04/15/how-the-gold-market-was-crashed?ref=hp&t=precious-metals&page=1

http://www.zerohedge.com/news/2013-03-16/guest-post-gold-manipulation-part-3-systemic-risk-gold-manipulation

 

 

 

 

 

 

 

 

– – –

Sadni gozd po celi Sloveniji? Zakaj pa ne?

- petek, 12. april -

 

Fundacija Sadni gozd, ki deluje v okviru Ljudske univerze Velenje, je v letu in pol posadila 1000 sadnih dreves in jagodičevja, v Velenju pa jih nameravajo še 500. Njihov končni cilj je po Sloveniji zasaditi dva milijona užitnih sadnih dreves in grmovnic in tako povečati samopreskrbo s hrano in obenem opozarjati na pomen uživanja sadja. Vendar vse ne gre gladko, spet se vmes postavlja birokracija: na soglasje za posaditev drevesa na javnem zemljišču se čaka tudi po pol leta. Kljub temu je prejšnji kmetijski minister Dejan Židan dejal, da bi veljalo sajenje sadnih dreves razširiti na vse občine. Pišite sedanjemu ministru Francu Bogoviču, da tudi on podpre to idejo.

 

 

 

 

 

 

 

 

– – –

Prihodnost finančnega sistema, družbeno bančništvo in gverilski kmetovalec

- petek, 5. maj –

 

Ta teden sta se na Ekonomski fakulteti odvila kar dva posveta o bančništvu in finančnem sistemu. Po nejvečji krizi v zgodovini se počasi zavest o tem, da je finančni sektor izjemno pomemben za delovanje gospodarstev, le vseda tudi v strokovno javnost. Kot je nedavno v govoru na London School of Economics dejal glavni ekonomist Mednarodnega denarnega sklada Olivier Blanchard:

“The financial system matters — a lot …

 … This is different. What we have learned about the financial system is that the problem is in the plumbing and that we have to understand the plumbing. Before I came to the Fund, I thought of the financial system as a set of arbitrage equations. Basically the Federal Reserve would chose one interest rate, and then the expectations hypothesis would give all the rates everywhere else with premia which might vary, but not very much. It was really easy. I thought of people on Wall Street as basically doing this for me so I didn’t have to think about it.

 What we have learned is that that’s not the case. …”

Na prvem posvetu z naslovom Stanje in prihodnost finančnega sistema, ki je potekal v torek, 2. aprila, so med drugim govorili člani uprav nekaterih bank, pa tudi predsednik Združenja bank France Arhar.

Brezplačnega posveta se žal nisem mogel udeležiti, bral pa sem medijske objave. Medijske klipinge si lahko preberete tule, tule, tule in tule, tukaj je še kratek članek na Siol-u in pa kratek povzetek posveta na Študetski borzi. Človek bi pričakoval neko splošno razpravo o finančnem sistemu, seveda tudi slovenskem, vendar se je, kot kaže stvar vrtela pretežno o privatizaciji slovenskih podjetij. No, že v predstavitvenem videu posveta bankirji povedo, da je po njihovem mnenju glavni problem v prezadolženem gospodarstvu in da od tam izvirajo vsi problemi slovenskega bančnega sistema. Seveda nič ne omenijo tega, kdo je gospodarstvu kredite sploh odobril in ne priznajo svoje soodgovornosti. Tako je seveda bistvo padlo na prestrukturiranje gospodarstva in na prodajo podjetij, nič pa se ni govorilo o drugačnih – bolj etičnih, trajnostnih in odgovornih – bančnih praksah.

Se je pa zato dan kasneje na Ekonomski fakulteti odvil še drugi posvet, tokrat o Družbenem bančništvu, ki sta ga organizirala Alpbach Slovenija in Sklad 05.

Vabilo si lahko pogledate tule. Tudi tega posveta se nisem mogel udeležiti, vendar je bilo govora o odprju podružnice francoske etične oz. družbene banke Credit Cooperatif  v Sloveniji. Trenutno po slovenski zakonodaji namreč ni možno odpreti samostojne zadružne banke. Posnetek posveta naj bi bil na voljo kmalu. Gledano s pozitivnega gledišča: v Trstu se je lani odprla podružnica italijanske etične banke Banca Etica, Sklad05 pa želi financirati in podpirati družbeno podjetništvo in družbene inovacije (ob tem je potrebno dodati, da je pred kratkim izšel prvi priročnik o Socialnem podjetništvu v slovenščini). Seveda je možno zadružno banko ustanoviti tuudi čez mejo v Avstriji.

Medtem, ko nekateri (tudi v nedogled) sestankujejo in debatirajo, pa so drugi že pljunili v roke in ustvarjajo spremembe v svoji neposredni okolici. Zelo navdihujoča je zgodba Američana Rona Finleya iz revnega predela Los Angelesa, ki se je lotil urbanega vrtnarjenja v svoji soseski po tem, ko je videl, kakšen problem je debelost in opazil, da so mestni travniki neobdelani. Tule je njegov odličen govor na TED-u.

Pri nas v Sloveniji imamo prav tako zgled takšnega vrtnarjenja. Gojko Stanič nam s svojo skoraj dvajsetletno prakso dokazuje, da je mogoče imeti vrt tudi na strehi. V svoji knjigi Sonaravni vrt na strehi vam pokaže, kako se je pravilno treba lotiti izdelave takšnega vrta.

Kar pa se tiče lokalne samooskbe, pa se stvari premikajo tudi v tej smeri. V Mariboru deluje projekt Urbane brazde, ki oskrbuje lokalne vrtce in šole z lokalnimi pridelki, v Savinjskem koncu pa kooperativa Dobrote Slovenije.

V Radovljici pa se je v okviru trgovine 18sedem3 začel projekt, ki bo poskušal povezati lokalne pridelovalce in vzgojne zavode za področje (vsaj) zgornje Gorenjske. Vsi, ki bi pri tem projektu radi sodelovali (še posebej pridelovalci), ste dobrodošli. Dela imamo še na pretek, tako na področju širjenja zavedanja o finančnem sistemu kot tudi na področju povečevanja samooskrbe.

 

– – –

Predavanja za dijake srednjih ekonomskih šol

- Torek, 2. april -

 

Danes je na Ekonomski gimnaziji in srednji šoli Radovljica potekalo prvo predavanje o denarju za dijake srednjih ekonomskih šol. V slabi šolski uri so dijaki izvedeli informacije o izvoru denarja, njegovem nastajanju danes, povezavi s finančno krizo ter tudi možne rešitve. Lahko rečem, da je vse potekalo super! Hvala zaposlenim na šoli, ki so predavanje omogočili. V načrtu imamo še nekaj predavanj po srednjih ekonomskih šolah in upam, da jih bomo uspeli tudi izvesti.

Če bi tudi vi želeli, da organiziramo predavanje na vaši oz. lokalni srednji šoli (ni nujno, da je ekonomska), me lahko kontaktirate tukaj.

 

– – –

Preprosto…

- Sreda, 27. marec -

 

Tale preprost grafit pove več kot tisoč besed…

 

 

 

 

 

 

 

 

– – –

Predstavitev knjige v Novem mestu, 24. marca!

- Četrtek, 21. marec -

 

To nedeljo, 24. marca, bo potekala prejšnji mesec odpovedana predstavitev knjige na gradu Struga pri Novem mestu. Potekala bo v okviru rednega mesečnega dogodka Ekoci civilne iniciative Dolenjska, zato bo prispevek za predavanje 5 eur. Začela se bo ob 16.00.

Ostala predavanja pa se bodo dotaknila zdravilnih zelišč in hranjenja semen.

Vabljeni!

 

– – –

Richard Werner o ustvarjanju kredita, obrestnih merah in narazumevanju sistema

- Petek, 22. marec -

 

Richard Werner o tem, da je pomembna količina kredita in kam se ta usmerja:

 

 

Obrestne mere naj bi po empiričnih podatkih vedno zaostajale za dogajanjem v gospodarstvu in ne obratno, kot to pojasnjujejo običajne razlage …

Odličen intervju! Toplo priporočam!

 

– – –

Gostovanje v oddaji Dobro Jutro

- Petek, 22. marec -

 

Včeraj sem gostoval v oddaji Dobro jutro na TV Slovenija. Posnetek si lahko ogledate tule (od 30:30 dalje):

 

– – –

Novi guverner Banke Slovenije in oderuški krediti

- Nedelja, 17. marec -

 

Borut Pahor je za novega guvernerja Banke Slovenije predlagal Boštjana Jazbeca, svetovalca na Mednarodnem denarnem skladu in profesorja na Ljubljanski ekonomski fakulteti. Imel naj bi dovolj mednarodnih in strokovnih izkušenj ter bil sprejemljiv za večino strank v parlamentu. Vsi pa niso navdušeni nad to izbiro …

Zveza potrošnikov Slovenije pa je po drugi strani pričela z akcijo brezplačne pravne pomoči in nasvetov za vse, ki so najeli potrošniški kredit po oderuških obrestih, ki presegajo zakonsko določeno mejo. Vsi lahko svoje pogodbe pošljete v pregled po e-pošti na naslov: zps@zps.si  ali na naslov Zveza potrošnikov Slovenije, Frankopanska 5, 1000 Ljubljana. Na spletni strani Zveza potrošnikom daje še naslednje nasvete:

1.    Če vam je banka zavrnila prošnjo za kredit in se po ponudbo odpravite k nebančnim ponudnikom, vam svetujemo veliko previdnost.
2.    Če najemate kredit od podjetja, preverite, ali ima (na vidnem mestu v poslovalnici) nalepko – dovoljenje za opravljanje dejavnosti potrošniškega kreditiranja. Če je nima, ne sklepajte pogodbe, in obvestite Tržni inšpektorat RS.
3.    Pred podpisom pogodbe skrbno preberite vsa določila. Posebej pozorni bodite na določila o stroških kredita.
4.    Če pogodbe ne razumete, je ne podpišite, dokler ne dobite ustreznega (pisnega) pojasnila oz. poiščite strokovno pomoč.  
5.    Ob sklenitvi pogodbe zahtevajte izvod celotne dokumentacije (pogodbo, ponudbo, izračune…) za svoj arhiv.

 

– – –

Predstavitev knjige v Ilirski Bistrici v petek, 15. marca!

- Ponedeljek, 11. marec -

 

Pozdravljeni! Z veseljem vam sporočam, da bo ta teden potekala še ena predstavitev knjige – to pot v Ilirski Bistrici in sicer v knjižnici Makse Samsa v petek, 15. marca, ob 18.00. Vstopnine ni! Vabljeni!

 

– – –

Moj članek o denarju v zadnji številki Playboya

- Sobota, 9. marec -

 

V zadnji številki Playboya si lahko preberete moj članek o denarju: o ustvarjanju denarja, krizi, predvsem pa o možnih alternativah, s katerimi bi denar pričel bolje služiti večini ljudem in ne zgolj 1 %. Komentarji dobrodošli.

 

– – –

Predstavitev knjige v Novi Gorici v soboto, 9. 3.!

- Sreda, 6. marec -

 

To soboto, 9. marca, ste novogoričani in ostali iz okolice vabljeni na predavanje o denarju, kjer bomo skušali odgovoriti na ključna vprašanja današnjega časa: kdo ustvarja denar? Zakaj je ekonomska stroka spregledala bližajočo krizo? Zakaj je monetarna suverenost pomembna? Ali obstajajo alternative sedanjemu sistemu? …

Predavanje je brezplačno, potekalo pa bo v baru Tokio (Bevkov trg 1) ob 19.00. Vabljeni!

 

- – -

Slavoj Žižek o dolgu

- Ponedeljek, 4. marec -

 

Po mojem mnenju je naloga filozofije predvsem praktična: ponuditi mora konkretne praktične rešitve oz. predloge sprememb v družbi. Ker denar poganja veliko večino stvari in dogajanj v katerikoli družbi, bi morala ena izmed prvih nalog filozofije biti ta, da natančno razume delovanje današnjega denarjega sistema. V zadnji Sobotni prilogi (2. marca) je Slavoj Žižek pokazal, da ni neuk na tem področju:

“Po dostopnih podatkih je več kot 90 odstotkov denarja v obtoku kredit; če se resnični producenti znajdejo v situaciji, ko so dolžni finančnim institucijam, lahko podvomimo o statusu njihovega dolga. Koliko tega je rezultat špekulacij v sferi, ki nima ničesar z lokalno enoto produkcije? Tu nam je lahko za vzor Islandija, kjer so z referendumom preprosto odklonili, da bi država krila izgube privatnih bank.

Ko se država znajde pod pritiskom mednarodnih finančnih institucij, naj bo to IMF ali zasebne banke, moramo imeti v mislih, da njihov pritisk (preveden v zahteve: zmanjšajte javno porabo, odprite trg, deregulirajte banke) ni odraz neke nevtralne objektivne logike ali vednosti, ampak zainteresirane vednosti: gre za vednost, ki formalno uteleša serijo neoliberalnih predpostavk, na ravni vsebine pa privilegira interese določenih držav in institucij.”

 

– – –

Predstavitev knjige v e-kavarni Pina v Kopru v petek!

- Torek, 26. februarja -

 

Ta petek, 1. 3., bomo v Kopru v e-kavarni Pina (Kidričeva ul 43) skušali odgovoriti na ena izmed ključnih aktualnih družbenih vprašanj: kdo ustvarja denar?, kako je to povezano s pojavom kriz in zakaj je ekonomska stroka pri napovedi največje krize popolnoma odpovedala? Vabljeni torej na brezplačno predstavitev knjige DENAR – Nedolžna prevara?, ki se bo pričela ob 19.00.

 

– – –

Igor Masten o mešetarjenju interesnih skupin pri izbiri novega guvernerja centralne banke

- Petek, 22. februarja -

 

Slovenija je dejansko banana republika. Ali še kaj slabšega. Kako bi si drugače razlagali vso politično mešetarjenje pri izbiri novega guvernerja centralne banke? Slednji bi moral biti strokovno podkovan in neodvisen. Še posebej v težkih časih finančne krize. Tako pa se kot kandidate omenja tudi ljudi, ki so botrovali pajdaškemu kapitalizmu, ki je Slovenijo pripeljal na rob propada.

Ekonomist Igor Masten v svojem članku Slovenski Inside Job ugotavlja tudi, da Banka Slovenije v primerjavi z boljšimi tujimi centralnimi bankami, še ni uvedla nadgradnje in dopolnitve nadzora bančnega sistema. Prav tako ne opravlja stress testov sistema. Poleg tega naj bi se v Banki Slovenije zanemarjalo mlade perspektivne kadre, ki bi lahko prispevali mnogo koristnih analiz in raziskav.

Slovenija je resnično padla globoko in mene je sram, da živim v državi, kjer je samozvana ‘elita’ v dvajsetih letih uničila, kar se je prej gradilo 45 let. Še Ekvador nam je lahko za zgled. Državo vodi dr. ekonomije (pred kratkim je bil izvoljen za drugi mandat), ki razume, da je potrebno vlagati v razvoj. Kljub temu, da tudi ta država nima monetarne suverenosti (leta 2000 so uvedli ameriške dolarje), vlaga veliko denarja v izboljšanje infrastrukture, v bolnišnično oskrbo in v šolstvo. Res je, da ima Ekvador veliko prihodka od prodaje nafte, vendar je država je prav tako izvedla reformo bančnega sistema: uvedla je protimonopolistične zakone, povečala odgovornost centralne banke, obdavčila odtekanje kapitala v tujino, razmejila različne vrste bank, podpira male kooperativne banke itn.  Ekvadorska vlada stvari razume, pri nas pa se ne moremo dogovoriti niti osnovnih stvari. Najbolj je pomembno, da mesto zaseda ‘naš človek’ in da sesamo rento, pa četudi gre vsa država v k**ac.

V Sloveniji smo tako zgleda še zelo daleč od sistema izdajanja dolga prostega denarja, ki ga zagovarja Positive Money oz. drugih, za vse koristnih reform finančnega sistema. Žal.

 

– – –

Jože P. Damijan o veliki bančni luknji slabih kreditov: kaj se je v resnici dogajalo?

- Sreda, 20. februar -

 

Ekonomist Jože P. Damijan je nedavno na svojem blogu objavil dobro analizo dogajanja v slovenskem bančnem sistemu pred zadnjo krizo z naslovom Bančna luknja: Niso hoteli, da se ples konča. Ugotavlja, da je do leta 2004 rast kreditov naraščala le malce hitreje kot je naraščal BDP. Po letu 2004 pa se je začela kreditna ekspanzija: v štirih letih so se bilance bank napihnile za dvakrat in sicer za okoli 24 milijard evrov! Od tega je bilo 16 milijard izdanih zasebnemu sektorju (4 milijarde gospodinjstvom in 12 milijard gospodarstvu). Državne banke so v tem obdobju izdale za 10 milijard kreditov, danes imajo na svojih bilancah za 6 milijard slabih kreditov, ki še kar čakajo na čiščenje. Banka Slovenije je kot regulator gledala stran in ni naredila ničesar (mimogrede: Marku Kranjcu se julija izteče mandat, v igri za naslednika naj bi bilo pet kandidatov).

Medtem je Janševa vlada oznanila, da bo oblikovala preiskovalno komisijo, ki naj bi preučila kreditiranje državnih bank od leta 1992 do leta 2012, vendar z izjemo obdobja od 2005 do 2010, torej bolj kot ne za časa prve Janševe vlade in za časa največje kreditne ekspanzije ?! Prosim?! Ne, ne gre za prikrivanje dejanske odgovornosti, verjetno gre zgolj za tiskarsko napako ali nesporazum.

Obenem Janša obtožuje, da je za večino slabih kreditov odgovorna desnica. Tu Damijan v svoji analizi z naslovom Bančna luknja – leva ali desna? zopet dobro pokaže, da to ne drži. Kakorkoli pogledamo, ima desnica na grbi več slabih kreditov kot levica. Skupaj naj bi višina slabih kreditov 20 največjih dolžnikov med podjetji znašala slabi 2 milijardi evrov!

Pa se ne gre za delitev na leve in desne. To je tako ali tako največja bolana idiotija Slovenije (levi in desni? hahaha, dajte no). Še posebej v času, ko bi morali iskati rešitve trenutne krize, nato pa na državo pričeti gledati kot na skupni projekt. Prav tako se v tem zapisu ne gre za napade na trenutno vlado, ki se je že podrla kot hiša iz kart. Gre za osnovno poštenost do volilcev in davkoplačevalcev. Če slučajno v 20-ih letih še niste dojeli: skorumpirani, lažnivi in kradljivi so dejansko vsi, t.i. levi in t.i. desni. Največji sovražnik Slovenije je takozvana slovenska kradljiva rentniška ‘elita’!

 

– – –

Predstavitev knjige v Kranju!

- Nedelja, 17. februar -

 

V torek, 19. februarja, ste vsi zelo lepo vabljeni na (vedno) brezplačno predstavitev knjige DENAR – Nedolžna prevara? Tokrat bo potekala v Mestni knjižnici Kranj (stavba Globusa), prične pa se ob 19.00. Ne pozabite s seboj prinesti kup vprašanj :)

 

– – –

V Šentjurju ustanovili časovno banko, v Zasavju sistem LETS

- Sobota, 16. februar -

 

V občini Šentjur pri Celju so ustanovili časovno banko, s katero bodo poskušali olajšati življenje lokalnih prebivalcev. Časovna banka je sistem lokalne valute, pri katerem si ljudje izmenjujejo ure svojega dela. Ure kateregakoli dela so med seboj enakovredne. Tako je npr. ura odvetniškega svetovanja enakovredna uri cepljenja drv. Ljudje si z delom služijo svoje ure, ki jih nato lahko porabijo za storitve, ki jih sami potrebujejo. Nekdo si npr. lahko zasluži 3 ure z varstvom otrok, potem pa jih da nekomu, ki mu pride pomagat prebelit stanovanje. Ljudem tako ni potrebno predhodno zaslužiti evrov, da bi jih lahko porabili. Takšna inciativa je za lokalno skupnost koristna še posebej v gospodarski krizi, za katero so značilni prevelika zadolženost, pomanjkanje denarja v obtoku in pomanjkanje zaupanja.

Druga opcija je sistem LETS (Local Exchange Trading System), ki je podoben časovni valuti. Glavna razlika je v tem, da sistem dovoljuje prekoračitve na računu. Ljudje se prijavijo v sistem in si odprejo račun, na katerem imajo ničelno (0) stanje. Ne potrebujejo prodati kakega blaga ali storitve preden lahko pričnejo s trgovanjem, ker sistem dovoljuje (zmerne) prekoračitve računa. Tako gre lahko nekdo z nakupom lokalnega kruha in zelenjave v minus za 5 LETS enot (-5). To predstavlja ‘obvezo’ do sistema, ki jo mora vrniti z delom ali storitvami. Nekomu lahko npr. pomaga v gozdu in zasluži 15 LET enot. Novo stanje na njegovem računu je tako pozitivnih 10 enot.

Sistem LETS ni v lasti nikogar, zanj so odgovorni vsi uporabniki in temelji na medsebojnem zaupanju. Elektronski register beleži človeški trud. Valuta odraža informacijo o posameznikovem stanju znotraj sistema in ni materialna dobrina. Sistem onemogoča pretirano kopičenje valute in spodbuja njeno porabo in kroženje. Sistem ima tudi nadzornika registra, ki lahko prepove določene transakcije, če niso v skladu s pravili mreže (npr. prodaja orožja). Takih sistemov je po svetu že veliko, pri nas pa so ga nedavno uvedli v Zasavju. LETS iniciativa obstaja tudi v Ljubljani pod okriljem dr. Saša Tomažiča s Fakultete za elektrotehniko.

Vabljeni ste, da se priključite Časovni banki Šentjur, sistemu LETS v Zasavju in da se priključite ljubljanski LETS iniciativi ziroma, da z lokalno valuto poskusite tudi v svojem domačem kraju! Za ustvarjanje lokalne LETS mreže že obstaja na spletu prosto dostopna programska oprema Cyclos. Veliko informacij pa dobite tudi na strani Complementary Currency Resource centra. Prihodnost je v lokalnem povezovanju!

 

– – –

“Kdaj ste zadnjič postavili kako veliko banko z Wall Streeta pred sodišče?”

- Sobota, 16. februar -

 

Senatorka Elizabeth Warren je neposredna. Na zaslišanju senatnega Odbora za bančništvo je regulatorje ameriškega finančnega sistema vprašala naravnost, kdaj so zadnjič postavili kakšno od velikih sistemskih bank z Wall Streeta pred sodišče. Vodji Urada nadzornika valute (Office of the Comptroller of the Currency) in Komisije za vrednostne papirje in borze (Securities and Exchange Commission) sta v izmotljivem slogu priznala, da ponavadi tega ne počnejo. (?!)  Glavni način ‘kaznovanja’, če banka prekši zakon, je globa, medtem ko nihče od odgovornih kazensko ne odgovarja. Banke z nepošteno dejavnostjo prihajajo do milijardnih dobičkov, dobijo pa zgolj majhno zaušnico. Tako nimajo niti nobene želje, da bi se držale zakona. Po drugi strani pa  tožilci in sodstvo preganjajo navadne ljudi in jih postavljajo za rešetke, če utajijo par sto dolarjev davka. To se mora spremeniti! Dost je!

Video si lahko pogledate tule:

 

– – –

Richard Branson ve …

– Torek, 29. januar –

 

Uspešni podjetnik in investitor Richard Branson se je podal v vode bančništva … Virgin MONEY … Branson je končno doumel, kje se potencialno skrivajo največji dobički … in kdo je tisti, ki ustvarja denar. Premeteno, ni kaj! Spodnja slika je iz Aberdeena na Škotskem…

 

 

 

 

 

 

 

 

 

– – –

Intervju o knjigi in finančnem sistemu v sobotni prilogi Primorskih novic

- Nedelja, 20. januar -

 

V Sobotni prilogi Primorskih novic (19.1.2013) si preberite o tem, da bi morali dolgove, ki ne bodo mogli biti odplačani oz. dolgove, za katere banke niso vedele, kako bodo poravnani, preprosto odpisati. In začeti na novo … Tisti, ki niste naročeni na Piano, si lahko cel članek preberete na www.aljatasi.com.

Komentarji zaželjeni!

 

– – –

Intervju o knjigi v Nedelu

- Sreda, 16. januar -

 

V Nedelu (13.1.2013) si lahko preberete daljši intervju z mano o knjigi: o ustvarjanju denarja, o krizi, o položaju Slovenije in o možnih rešitvah.

 

– – –

Obubožani Grki odkrivajo lokalne valute

- petek, 4. januar 2013 -

 

Grki so se v težkih finančnih časih, v katerih ne morejo dobiti službe in plačevati dolgov v evrih, pričeli zatekati v blagovno menjavo in lokalne valute.

“Takšni sistemi številnim pomagajo kar z dveh vidikov. Nadomestijo jim izgubljeni prihodek, na ta način pa se ustvarja neka zaščitna ‘mreža’, ki jih varuje v teh posebej težkih časih,” pravi Yiannis Grigoriou, sociolog, ki je med drugim soustanovitelj alternativne valute. Celotni članek si preberite tule.

 

– – –

Prva slovenska vsesplošna vstaja in nujne sistemske spremembe

- torek, 25. december 2012 -

 

V petek, 21. decembra je v Ljubljani potekala prva slovenska vstaja – protesti proti skorumpiranosti političnih in drugih elit in proti varčevalnim ukrepom. Čeprav proteste podpiram – prišlo je več ljudi kot na prve proteste -, moram povedati, da so me razočarali iz več vidikov. Se res ne moremo spomniti boljših sloganov od recimo takšnih v stilu: “Janša vlada, ljudstvo strada!”? Se res ne moremo spomnit drugačnega skandiranja od: “Lopovi, lopovi!”? Mora res večina priti na demostracije s pločevinko piva v roki? Mora res biti desetine majhnih skupinic, ki se vsaka dere nekaj svojega? Dajmo no, ljudje! Kot piše pisatelj Lenart Zajc na Državljanski Odgovornosti:

“Če bomo pametni, se bo histerija vseh teh skupinic zlila v eno in začela delovati enotno, drug z drugim in drug ob drugem, namesto drug mimo drugega. Če bomo sposobni medsebojnega dialoga na visokem, argumentiranem nivoju, namesto na nivoju naših politikov, ki niti ne poslušajo argumentov drug drugega, pač pa le klobasajo v neskončnost, zato da na koncu glasujejo, kot jim je že na začetku naročila stranka, torej če bomo sposobni razviti in ohraniti dialog argumentov, potem bomo sposobni zlesti iz te krize. Sloga, solidarnost, spoštovanje, dialog.”

Kljub vsemu menim, da so protesti tudi v taki obliki koristni in da moramo z njimi nadaljevati. Tile transparenti po mojem mnenju zajemajo ene izmed bistvenih stvari, na katere bi se morali osredotočiti:

       

 

 

 

 

 

 

 

        

 

 

 

 

 

 

 

 

Da povzamem:

– Orožarski posli, gospodarski kriminal in druge hude oblike kriminala (umori, posilstva …) ne bi smeli zastarati nikoli!

– Popolna odgovornost (kazenska in materialna) izvoljenih politikov in neizvoljenih uradnikov!

– Dobro delujoča pravna država – zakoni naj za vse veljajo enako!

– Popolna obdavčitev cerkve (zakaj bi jo morala država financirati?) in striktno preganjanje spolnega nasilja in pedofilije!

– Banke (tako domače kot tuje) morajo služiti gospodarsvu in skupnosti!

 

Zadnja Sobotna Priloga je bila deloma posvečena predstavljanju različnih reformnih idej in pogledov različnih avtorjev z različnimi profili. Med njimi so po mojem mnenju izstopali predlogi sociologa Gorazda Kovačiča (str. 4). Kovačičevi predlogi so eni najbolj smiselnih in praktičnih, kar jih je bilo do sedaj predlaganih. Njihov kratek povzetek je sledeč:

“1.Kadrovska in finančna okrepitev institucij pravne države, kot so sodišča, inšpekcije, računsko sodišče, protikorupcijska komisija, ATVP in druge. Povečanje njihove neodvisnosti od vladajoče koalicije…”

“2. …dolgoletna prepoved opravljanja pomembnih političnih funkcij in vodstvenih javnih funkcij; javni funkcionarji naj za večjo povzročeno javnofinančno škodo odgovarjajo z lastnim premoženjem.”

“3. Bistveno podaljšanje zastaralnih rokov za javnofinančni in gospodarski kriminal večje vrednosti, tudi retroaktivno, z ustavnim zakonom, za celotno obdobje tranzicije…”

“4. Omejitev najvišjega dovoljenega števila poslanskih in vladnih mandatov posameznika na 2+1. To pomeni, da je nekdo lahko največ dvakrat v življenju poslanec in še enkrat član vlade (vključno s predsednikom vlade) oziroma obratno. Enaka omejitev števila svetniških in županskih mandatov tudi na lokalni ravni.”

“5. Ohranitev proporcionalnega volilnega sistema z d’Hontovo razdelitvijo mandatov, toda ukinitev volilnih okrajev znotraj volilnih enot. Konkretni mandat znotraj kvote posamezne politične stranke bi dobil tisti, ki bi zbral največ preferenčnih glasov na posamezni kandidatni listi.”

“6. Institut odpoklica poslanca državnega zbora z referendumom na ravni volilne enote; nadomestil bi ga naslednji po številu zbranih preferenčnih glasov z iste liste na zadnjih volitvah. Institut odpoklica župana z občinskim referendumom.”

“7. Ustanovitev manjšega števila regij in prenos prostorskega in infrastrukturnega planiranja, upravljanja in investiranja z občin in države na regije. Znotraj občin so si odločevalci in zasebni interesenti preblizu, državna koncentracija odločanja pa tudi povečuje tveganje korupcije.”

“8. Krepitev razmer za neodvisno poročanje in preiskovalno delo »četrte veje oblasti«, to je nacionalnih in lokalnih medijev, na primer z zakonskim razbijanjem koncentracij lastništva v medijih.”

“9. Od obstoječe politične garniture ni mogoče pričakovati glasovanja za optimalne popravke političnega sistema, ki bi omejili njihovo moč. Takšne spremembe bi lahko sprejela enkratna ustavodajna skupščina, v katero bi lahko kandidirali ustrezno kvalificirani strokovnjaki, mandat pa bi jim podelil žreb. Če poslanci državnega zbora ne bi hoteli sprejeti zakona o sklicu takšne ustavodajne skupščine, ga lahko izglasujemo na referendumu.”

Za konec pa bi rad z vami delil še sporočilo sledečega transparenta:

 

 

 

 

 

 

 

 

V smehu, druženju, povezovanju in medsebojni podpori je naša moč! Srečen Božič!

 

– – –

Knjiga DENAR – Nedolžna prevara? v oddaji Kulturnice na Valu 202

- sobota, 15. december -

 

Oddaja Kulturnice je 5. decembra poročala o predstavitvi knjige, ki je istega dne potekala v knjigarni Konzorcij. Avdio posnetek si lahko poslušate tule (od 8. minute naprej).

 

 

 

 

 

 

 

 

Knjigarna Konzorcij – so banke kakorkoli omejene pri izdaji kreditov? Odgovor je: NE

 

– – –

Revija Bukla priporoča knjigo DENAR – Nedolžna prevara!

- Petek, 14.12.2012 -

 

Revija Bukla priporoča knjigo DENAR – Nedolžna prevara? kot eno izmed treh ekonomskih knjig, ki so najbolj vredne branja letošnje leto… Preberite na strani 38!

Obenem vas vabim, da si preberete moj članek v brezplačnem izvodu glasila Skupaj za zdravje človeka in narave, ki ga dobite v vaši lokalni knjižnici.

Pa veseli december še naprej! :)

 

– – –

Ekonomski hitmen John Perkins v Nedeljskem dnevniku

- Sreda, 12.12.2012 -

 

Knjiga ‘Izpovedi ekonomskega morilca‘, ki je bila do sedaj prevedena v 30 jezikov in je prava uspešnica, opisuje, kako tuje korporacije prek lažnih ekonomskih poročil silijo vlade in države v najemanje dragih kreditov za gradnjo infrastrukture in drugih projektov, ki pa povečini služijo zgolj domači bogati eliti. Države so nato, nezmožne odplačevanja dolga, prisiljene v poceni odprodajo svojih podjetij in naravnih virov tujim korporacijam, prisiljene v varčevanje in reze socialnih izdatkov.

Perkins v intervjuju za Nedeljski Dnevnik med drugim pravi: “Veliko večja nevarnost je, da postanete služabniki oziroma sužnji tujih vlagateljev in velikih korporacij… Za več zaposlovanja bi se morali osrediniti na domača podjetja, na lokalno ekonomijo, na tisto, kar ljudje znajo dobro delati. Mnogi politiki so povezani z velikimi korporacijami in si od njih obetajo osebne koristi… Seveda se je treba zavzemati za okolje, ki bo privlačno za naložbe, a ne za vsako ceno in kar povprek. Vsi skupaj moramo prisiliti korporacije, da bodo spet služile javnemu interesu, ne pa le peščici bogatašev…. V resnici so veliko bolj ranljive, kot mislimo… Še kako so občutljive, če so ljudje seznanjeni z njihovimi nepravilnostmi in širijo glas o tem.”

 

– – –

Ljudem je dovolj! Vlada povečuje pristojnosti Banke Slovenije…

- Sobota, 1. december 2012 -

 

Žalostno je sicer, da se mora nabrati toliko tegobe, stisk in nezadovoljstva, preden jih javno izrazimo, vendar bolje pozno kot nikoli! Ljudem je končno dovolj, s protesti, ki so se pričeli v Mariboru proti skorumpiranemu županu, so izrazili nestinjanje bogatenja koruptivne ‘elite’ na račun vseh ostalih. ‘Elita’ je v dvajsetih letih pokradla in razkosala državo, kolikor se je dalo, kazensko za to ni odgovarjal nihče, davkoplačevalci pa naj si sedaj zategujejo pasove. Prosim? Hrvati so nam tu lahko za zgled – Sanader bo najverjetneje spal na rogoznici vseh 10 let.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Včerajšnji protesti v Ljubljani so se pričeli mirno, vendar so se kasneje na Trgu republike zaradi nekaj deset topoumnih provokatorjev, sprevrgli v nasilje med demonstranti in policijo. Tu se jasno vidi, kakšno nevarnost predstavljajo ekstremistične skupine, ki vedno skušajo izrabiti in zlorabiti takšna družbena dogajanja za svoje koristi. Tega ne smemo dopustiti! Poročilo s protestov si lahko pogledate v včerajšnjih Odmevih, kjer je izjavo za TV Slovenija glede nujnosti nenasilnih protestov dala tudi moja malenkost.

 

 

 

 

 

 

 

 

Vlada in reforme

Kljub temu je vlada v zadnjih dneh pospešeno pripravljala reforme. Tako je nedvomno pozitivna novica zakon o bančništvu, po katerem bo Banka Slovenije dobila precej večja pooblastila. Banka Slovenije bo lahko ukrepala že na podlagi suma neobvladovanja tveganj v bankah. Med drugim bo lahko:

• imenovala izredno upravo
• prepovedala prodajo premoženja
• zahtevala načrt reorganizacije banke
• odredila prisilno prodajo delnic v breme obstoječih delničarjev
• odpoklicala nadzornike, če kršijo zakonske obveznosti
• zahtevala prisilno dokapitalizacijo v breme lastnikov
• zahtevala prenos dela obveznosti in imetja bank na prevzemno družbo

Banke bodo morale dobiti dovoljenje Banke Slovenije, če bodo želele pridobiti pomembne deleže v družbah, ki se ukvarjajo s finančnimi storitvami, s čimer se bo skušalo preprečiti konflikt interesov.

Na davčnem področju novela dohodninskega zakona uvaja razbremenitve malih podjetnikov, ki imajo do 50 000 evrov prihodkov na leto (skupni davek bo 6 %), pa tudi poenostavitve birokratskih postopkov.

Minister za finance Janez Šušteršič je prav tako napovedal možnost, da bo država prodala celotni delež NLB, kateri naj bi po prvotnih načrtih očistila bilance t.i. slaba banka, za katero pa še ni jasno ali bo ustanovljena ali ne. Podpise za referendum o slabi banki je po fiasku s poslanskimi podpisi, ki naj bi se izgubili nekje ‘med Državnim zborom in Ministrstvom za notranje zadeve’, začel zbirati Sindikat kemične, nekovinske in gumarske industrije. Vendar pa je DZ vložil zahtevo za presojo ustavnosti referenduma in tako zaustavil nadaljnje zbiranje podpisov. Kljub temu naj slaba banka sama po sebi ne bi odpravljala kreditnega krča. Janko Medja, predsednik uprave NLB meni, da bo sprostila kapitalski krč (privabila več tujega kapitala). To je po svoje razumljivo, saj je bilo izdanih preveč kreditov, banke pa se sedaj obnašajo konzervativno kot po vsakem ciklu.

V vsakem primeru je seveda potrebno banke sanirati in to na najbolj praktičen in najcenejši način. Ne moremo jih pustiti propasti, saj so državne (čeprav se to na prvi pogled zdi najbolj pošteno). To bi vrglo slabo luč na državo in morda dodatno znižalo bonitetno oceno.

Torej kar dve dobri novici: prva je, da so se ljudje končno zbudili in šli protestirat proti skorumpirani eliti (začela se je podpisovati tudi peticija, po kateri bi lahko ljudje z ljudsko nezaupnico z določenim številom podpisov sami odpoklicali poslanca ali kako drugo odgovorno osebo z njene funkcije. Podpišite tukaj!). Druga pa je ta, da bo vlada skušala povečati pristojnosti Banke Slovenije in da je razbremenila male obrtnike. Je že tako, da se zganemo šele, ko nam prične teči voda v grlo. Toda bolje pozno kot nikoli!

 

– – –

Posnetek s predstavitve knjige v Škofji Loki

- Ponedeljek, 26. november 2012 -

 

Sedaj si na strani lahko ogledate posnetek predstavitve knjige v Škofji Loki v klubu Rdeča Ostriga (peti video).

 

– – –

Obiščite nas na Slovenskem knjižnem sejmu

- Četrtek, 22. november 2012 -

Vabljeni ste, da nas obiščete na 28. Slovenskem knjižnem sejmu, ki pravkar poteka v Cankarjevem domu. Sejem bo odprt vsak dan od srede, 21. novembra, do nedelje 25. novembra, med 9.00 in 20.00 uro. Vstop na sejem je prost.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

– – –

France Arhar o deregulacijah in krizi

- Nedelja, 18. november 2012 -

V ponedeljek, 12. novembra 2012 sem se udeležil predstavitve slovenskega prevoda knjige Paula Krugmana, Ustavimo to krizo takoj!, ki je v navzočnosti snemalcev iz nacionalne televizije potekala v Modrijanovi knjigarni v Ljubljani (upam, da bo na voljo tudi posnetek te zanimive predstavitve). Na njej sta sodelovala ekonomist Jože P. Damijan in direktor Združenja bank Slovenije France Arhar, dogodek pa je povezovala voditeljica Lidija Hren. Zbrani smo lahko v dobri uri med drugim slišali, da je v bančnem poslu najpomembnejše zaupanje, da je Slovenija pridobila dve bonitetni oceni zgolj z vstopom v evropski menjalni mehanizem ERM2, da se je finančni sektor v zadnjih desetletjih dereguliral, da je težko nadzorovati velike mednarodne finančne tokove z okrnjenimi monetarnimi orodji, ki so ostali centralnim bankam, in da Paul Krugman predlaga rahljanje Maastrichtskih pravil, ki bi dovoljevala višjo inflacijo. Zaradi višje inflacije ne bi bilo potrebno zmanjšati plač v javnem sektorju, saj bi ob zamrznjenih plačah inflacijska erozija sama znižala njihovo realno kupno moč.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Sledila so vprašanja – priliko sem izkoristil in v uvodu k vprašanju povzel, da se oba sogovornika strinjata, da so popolne deregulacije finančnega sektorja slabe in škodljive ter obenem dodal javnosti manj znano dejstvo, namreč da banke same ustvarjajo denar, pri čemer niso omejene z depoziti. Če ti dve dejstvi – moč ustvarjanja denarja in dereguliran finančni sektor – damo skupaj, dobimo potencialno eksplozivno mešanico. G. Arharja sem vprašal, da glede na to, da se strinja, da je preveč deregulacij pomagalo povzročiti krizo, ali bi Združenje bank Slovenije javno podprlo večje regulacije bančnega sektorja, če bi prišlo do takih pobud na ravni EU ali v Sloveniji?

G. Arhar uvoda k vprašanju ni komentiral. Je pa dejal, da je bančni sektor že sedaj zelo reguliran, da obstajajo debeli paragrafi regulacij. Prav tako je dejal, da z regulacijami Združenje bank nima nič. Dodal je, da je pomembno to, kako vodstvo upravlja banko. Jože Damijan je dodal, da  imajo 90 % slabih naložb banke v državni lasti in ne tuje banke.

Ker omejeni čas na predstavitvi ni dopuščal premišljenega odgovora, ga bom podal tule. Prvič, moje vprašanje se ni nanašalo na to, ali bi Združenje bank predlagalo regulacije, temveč ali bi jih javno podprlo. Pravico do opredelitve seveda ima in lahko brez problema javno izraža svoje mnenje.

Drugič, zdi se mi čudno, da g. Arhar po eni strani ugotavlja, da so centralne banke izgubile monetarni nadzor, da imajo manj orodij za kontrolo kapitala in da je to doprineslo h krizi, po drugi pa govori, da je bančni sektor eden najbolj reguliranih. Slednje preprosto ne drži, kajti, če bi bilo to res, potem do zadnje finančne krize ne bi prišlo oz. bi bila mnogo bolj mila. Morda je res, da obstaja veliko regulacij, vendar te, očitno, ne delujejo. Banke lahko izdajajo toliko posojil, kolikor jih želijo. Najprej izdajo posojila, nato iščejo rezerve (kar je še ostalo rezervnih zahtev s strani centralnih bank). Kapitalske omejitve Basla II (8 % najkakovostnejšega kapitala) ne omejujejo posojanja. Skratka, banke usmerjajo novoustvarjeni denar tja, kjer pričakujejo največ dobička. In to seveda ni produktivno gospodarstvo.

Dejstvo je, da ne moremo imeti popolnoma dereguliranega finančnega sektorja oz. imeti regulacij, ki niso zmožne preprečiti velikih kriz. V preteklosti so že bile vzpostavljene regulacije, ki so delovale dobro, med drugim ‘window guidance’ ali usmerjanje kredita v produktivno gospodarstvo (kot to dokumentira Richard Werner v knjigi Princess of the Yen), omejitve obresti, omejitve kapitalskih tokov ipd. Seveda bi zagovorniki prostih trgov trdili, da se v današnji globalizirani družbi kapitala ne da omejevati in da to ni dobro, vendar je treba omeniti dvoje. Prvič. Mednarodni denarni sklad je Islandiji kot enega izmed protikriznih ukrepov dovolil kapitalske kontrole, ki so se izkazale za koristne (isto je uspešno storila Malezija konec devetdesetih). Drugič. Ustrezni zakoni bi lahko omejili vstop špekulativnega kapitala in dovoljevali investicijski kapital, ki bi v domača podjetja in infrastrukturo vlagal z dolgoročno vizijo. Zakoni bi prav tako lahko pošteno obdavčili špekulativne dobičke in znižali davke za koristne investicije. Poleg tega, derivatni izvedeni instrumenti danes niso regulirani, večina se jih izmenja med dvema stranema neposredno in niso obdavčeni. Obdavčitev le-teh bi iz derivatnega trga, katerega skupna vrednost je kar desetkratnik svetovnega BDP, v državne blagajne usmerila zajetne milijarde evrov. Tako pravzaprav ne bi bilo potrebe po krčenju javnih izdatkov. Naj bančni sektor, ki je krizo ob dovoljevanju regulatorjev, zakuhal, še sam prispeva k reševanju! Če bi obstajala politična volja (ki ni podmazana z lobističnim denarjem dereguliranega bančnega sektorja – še en razlog, zakaj so nujne robustne regulacije in omejitve), potem bi bila vsa zadeva precej lahko izvedljiva. (določene predloge glede regulacije derivatov, je sicer pripravila Evropska komisija). Končno bi bilo potrebno temeljito spremeniti tudi dosedanje pogodbe o EU, predvsem dele, ki ECB omejujejo pri neposrednem kreditiranju držav.

Glede tega, da imajo večino slabitev na grbi državne banke – Marko Golob, nekdanji član AUKN v intervjuju v Delu 19.11.2012 omenja, da so večino tajkunskih in drugih neodgovornih posojih dejansko dajale izpostave tujih bank v Sloveniji. Tudi banka KBC kot tuji partner NLB naj bi po trditvah Goloba pritisnila, da se v NLB manj konzervativno daje posojila. Končno: potrebno je pogledati širšo sliko – čeravno je stanje slovenskih izpostav tujih bank boljše kot stanje državnih bank, je potrebno pogledati stanje celotne tuje bančne skupine. Vse tuje banke so v splošnem dajel posojila neodgovorno in tuje lastništvo kot tako še ne zagotavlja boljšega upravljanja banke. Banka Uni Credit npr. je imela tako v letu 2011 zaradi slabih naložb okoli 10 milijard evrov izgube.

Res je, da so se tuje zasebne banke uspele hitreje prestrukturirati (če jim že ni pomagala država – primer Hypo banke), vendar pa je dejstvo, ki ga potrjuje celotna zgodovina denarja in bančništva sledeče: nikakor se ne moremo zanašati na to, da bodo bankirji, ki jim gre zgolj in samo za kratkoročni dobiček prek zaračunavanja obresti, sami od sebe spoznali, da se morajo vesti odgovorno. To se ne bo zgodilo samo od sebe – treba jih je v odgovorno ravnanje prisiliti z robustnimi, jasnimi in nedvoumnimi zakoni. Ponavadi se nujnost odgovornosti ugotavlja za nazaj, ko stroški gospodarskih kriz padejo na vse davkoplačevalce, odgovorni v upravnih odborih in nadzornih svetih bank pa ne nosijo nikakršne kazenske ali premoženjske odgovornosti.

Obstaja še vprašanje, zakaj g. Arhar ni želel komentirati dejstva, da banke ustvarjajo denar same. Seveda kot dolgoletni centralni bankir in predsednik uprave banke mora poznati, da stvari delujejo na ta način. Prav tako so mu verjetno znane izjave drugih centralnih bankirjev oz. centralnih bank, ki potrjujejo ta dejstva. Spomnimo:

»[Banke] lahko preprosto posojajo tako, da razširijo obe strani računovodske knjige naenkrat ter na ta način ustvarijo (širši) denar.« Paul Tucker, viceguverner Bank of England (Shadow banking: thoughts for possible policy agenda)

Moja razlaga je sledeča: g. Arharju je zelo pomembno zaupanje v bančnem sistemu. Da je le-to pomembno, je seveda dejstvo. Razlog, zakaj ne želi javnosti povedati, kako se denar ustvarja, je verjetno v prepričanju, da bi s tem javnost izgubila zaupanje v skupno valuto, v bančni sistem in morda tudi v širši družbeni sistem. Zato je bolje, da javnost živi v ignoranci, bankirji pa se bodo medtem že sami zmenili in stvari uredili tako, da bo za silo zakrpani sistem nekako funkcioniral. In pri tem pobirali ekonomsko rento na pravico do izdajanja denarja kot temu pravi Michael Hudson v zadnji knjigi The Bubble and beyond. Toda jasno je, da tako ne gre več naprej. V javnost prihaja vedno več informacij o delovanju sistema. Med drugim informacijsko luknjo zapolnjuje tudi moja knjiga DENAR – Nedolžna prevara? Njen nastanek je temeljil na trdnem prepričanju, da smo kot davkoplačevalci, volilci in mnogokrat tudi kot reševalci finančnega sistema, upravičeni do pravih informacij o delovanju denarnega sistema in upravičeni do jasnega odgovora na vprašanje: “Kdo sploh ustvarja denar in kam ga, za božjo voljo, usmerja?”

 

– – –

Slovenija je padla globoko – pomagajmo si sami!

- Četrtek, 15. november 2012 -

Naša mlada država je padla in to globoko. V Sloveniji lahko:

• preprodajaš orožje in postaneš predsednik vlade
• ponarediš diplomo in ostaneš poslanec
• koruptivno ravnaš z javnim denarjem in te izvolijo za državnega svetnika
• ne plačaš podizvajalcev in postaneš župan
• groziš novinarjem s pištolo in ostaneš mestni svetnik
• oskubiš in uničiš podjetje in še vedno delaš kot menedžer
• preprodajaš trdo drogo in se svobodno sprehajaš po ulicah

Medtem ko:

• družine, ki za nekaj deset evrov zgrešijo cenzus, ne morejo dobiti socialnega dodatka,
• njihovi otroci pa stradajo, ker si ne morejo privoščiti malice v šoli

(mimogrede: začela se je podpisovati peticija, po kateri bi lahko ljudje z ljudsko nezaupnico z določenim številom podpisov sami odpoklicali poslanca ali kako drugo odgovorno osebo z njene funkcije. Podpišite tukaj!)

Če želite pomagati ljudem, ki so se zaradi nespametnih varčevalnih ukrepov ter birokratske neumnosti in ozkogledosti znašli v takšni situaciji, lahko to storite prek spletne strani Vala 202 – Botrstvo.

Hvale vredno je, da imamo v državi številna gasilska in druga prostovoljna društva, ki so pripravljena nesebično priskočiti na pomoč in ki razumejo, da je potrebno sodelovati in se podpirati. Na politike ne gre čakati – oni so zadnji, ki se bodo spremenili.

 

 

 

 

 

 

 

Zanesti se moramo nase. Pot naprej je predvsem v večjem sodelovanju v lokalni skupnosti, medsebojnem povezovanju, podpiranju, deljenju dobrin in večji prehranski in energetski samozadostnosti. Za zgled so nam lahko Islandci.

Lokalna skupnost tako lahko uvede lokalno valuto, plačilno sredstvo, ki pomaga pri zagonu lokalne trgovine. Po svetu je že veliko takih valut (npr. Ithaca hours in Bershares v ZDA, Lewes Pound v Angliji, Chiemgauer v Nemčiji). Več o komplementarnih valutah dobite na strani Complementary Currency Resource Center. Vodiče o tem, kako uvesti lokalno valuto, lahko dobite na spletu, tukaj je en primer.

Bivanjske oblike prihodnosti so ekovasi. Po Sloveniji je trenutno v teku nekaj takih projektov. O tem govori Nara Petrovič v svoji zadnji knjigi Ekološka naselja in trajnostna kultura bivanja in na svojih predavanjih, ki jih toplo priporočam. Na strani Ekovas.si pa dobite številne druge informacije, med drugim tudi o ekogradnji.

Prav tako si lahko med seboj stvari delimo in tako zmanjšamo stroške. Poiščite svojo lokalno izmenjavo oblačil, če jo imate ali pa predlagajte organizacijo takšnih dogodkov. Delite si prevoz na delo, dobra stran za to je prevoz.org. Tudi Facebook ponuja številne priložnosti – tu deluje skupina Delimo.si, kjer se lahko najdete stvar, ki jo potrebujete.

 

 

 

 

 

 

 

 

Seveda je pomembna tudi prehranska samozadostnost. Prekopljite vrtiček, predlagajte občini naj odda nekaj zemlje v najem, podprite in povežite se z lokalnimi kmeti in pridelovalci in podprite izmenjavo semen. Veliko informacij, tudi na delavnicah ponujajo društva Ajda, Zveza ekoloških kmetov Slovenije, festival Ekofejst, ki se odvija vsak drugi vikend v mesecu v Veliki Pirešici pri Žalcu ter brazplačni mesečnik Skupaj za zdravje človeka in narave, kjer boste našli tudi koledar tekočih dogodkov (dobite ga v lokalni knjižnici).

Kot posamezniki torej nismo brez moči. Nekaj lahko storimo že danes. Povežimo se med seboj, pomagajmo si, izobražujmo se o finančnem sistemu in širimo to znanje in informacije naprej.

 

– – –

Polom politike varčevanja

- Sreda, 14. november 2012 -

Ekonomist Igor Masten, zanimivo, v zadnjem članku v Dnevnikovem Objektivu z naslovom Polom politike varčevanja in fiskalno pravilo ugotavlja tisto, na kar sodobna monetarna teorija opozarja že vsaj dvajset let:

“S pomanjkljivim fiskalnim okvirjem mislim na zastavljanje specifičnih numeričnih ciljev fiskalne politike, ki se lahko izkažejo za prociklične in kontraproduktivne. V Evropi je tak primer že sam sistem Maastrichtskih kriterijev, v ZDA pa nominalna zgornja meja dolga.”

Sodobna monetarna teorija (Modern Monetary Theory – MMT), ki pridobiva na popularnosti, se ukvarja s proučevanjem delovanja suverene državne valute in delovanjem današnjega monetarnega sistema. Dober članek, ki povzema razvoj in bistvene elemente tega pristopa pa tudi kritiko, je napisal Dylan Matthews na poslovni strani Washington Posta.

Suverena valuta pomeni, da jo država izdaja sama, da valuta ni pripeta na zlato oz. na drugo valuto in da ima plavajoči menjalni tečaj. MMT svoje razlage delovanja sistema bazira na vpogledih v dejanske dokumente zakladnice in centralnih bank ter dejanskega spreminjanja računovodskih bilanc. Torej na podlagi sistemskega vpogleda oblikuje razlago, kako le-ta dejansko funkcionira.

Prvo sporočilo tega vpogleda je, da so državni deficiti potrebni za neto akumulacijo finančnega imetja zasebnega sektorja. Gre za makro računovodstvo med vladnim in zasebnim sektorjem (oz. dodatno še, tujino). Torej, oba sektorja ne moreta hkrati imeti presežkov. To potrjujejo tudi empirični podatki (glej tudi grafa za ZDA in evroobmočje v spodnjem članku ‘Slovenija nima monetarne suverenosti‘).

Drugo sporočilo je, da obdavčenje poganja kroženje valute in vzpostavlja povpraševanje po njej. Tesno je povezano s sproščanjem valute, zato zagovorniki MMT menijo, da bi morala fiskalna unija nujno biti del evrosistema.

Eno izmed glavnih sporočil MMT je tudi, da država s suvereno valuto ne more bankrotirati v lastni valuti, saj jo lahko sama ustvarja, kar pa seveda ne pomeni, da si lahko država privošči nebrzdane deficite. Prav tako ji ni potrebno izdajati obveznic – izdaja je prostovoljna (državi se ni potrebno zadolževati, da poravna svoje obveznosti v lastni valuti). Torej država s suvereno valuto ni enaka gospodinjstvu. V svoji porabi ni omejena, lahko pa si nadeva prostovoljne omejitve, npr. take, na katere opozarja g. Masten.

Stvar se seveda spremeni, ko država prevzame tujo valuto oz. jo pripne – takrat si za pokrivanje deficitov mora sposojati, le-ti postanejo pomembni, finančni trgi pa lahko določajo ceno obveznic in silijo države v uvajanje določenih reform (med drugim varčevalnih ukrepov).

L. Randall Wray takole razlaga v svojem članku The unusual case of Euroland: The non-sovereign nature of the euro

“On the other hand, nonsovereign issuers like Greece that give up their monetary sovereignty, do face financial constraints and are forced to borrow from capital markets at market rates to finance their deficits. As the Greek debt crisis shows, this monetary arrangement allows the markets and rating agencies (or other countries in case of Greece) to dictate domestic policy to a politically sovereign country. Nonsovereign governments can become Ponzi—unable to service existing debt out of tax revenue, they must go to markets to borrow to pay interest.

Clearly such debt dynamics severely constrain the nonsovereign government. As it borrows more, markets demand higher interest rates to compensate for rising risk of insolvency. The government can easily get into a vicious spiral as it must borrow ever more to pay ever higher interest rates. Markets will cut-off credit, probably even before a true Ponzi position is reached.”

V takem položaju je seveda tudi Slovenija, zato so reforme nujne. Vprašanje pa je, ali nam jih bo sploh uspelo vzpostaviti in ali bomo to naredili na čim manj boleč način.

 

– – –

Video intervju o knjigi

- Torek, 13. november 2012 -

 

Pozdravljeni,

Tukaj si lahko pogledate video intervju o knjigi, ki ga je z mano opravila Elena Pečarič.

 

– – –

Centralni bankirji in regulatorji spoznavajo, da je problem v pretirani rasti kredita

- Četrtek, 8. november 2012 -

Po toči zvoniti je sicer prepozno, kljub temu pa je zelo pozitivno in hvale vredno, da tudi centralni bankirji in finančni regulatorji sedaj spoznavajo, da je bil glavni vzrok krize v pretirani rasti zasebnega kredita, ki so ga iz nič seveda ustvarile zasebne deregulirane banke. Mnogi heterodoksni ekonomisti so na to opozarjali že leta pred krizo, toda takrat jih nihče ni jemal resno. Največja finančna kriza v zgodovini je sedaj seveda razgalila napačne predpostavke in pokazala na pravi problem. To je nebrzdana rast zasebnega kredita, ki se je večinoma stekal v špekulacije, hipotekarna posojila in v zasebno potrošnjo, namensto v gospodarstvo. V ZDA je zasebni dolg ob začetku krize leta 2007 predstavljal okoli 265 % BDP (glej sliko spodaj)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Slika 1: Zasebni dolg (rdeča črta) in državni dolg (modra črta) v ZDA kot odstotek BDP med letoma 1920 in 2010 (vir: Steve Keen)

 

Približno mesec dni nazaj je guverner Banke Slovenije Marko Kranjec v Sobotni prilogi takole priznal zmoto:

»Danes makrobonitetni nadzor pravi, da bi morali v preteklosti gledati hitrost naraščanja kreditov gospodarstvu in gospodinjstvom. Tega nihče ni gledal in so to vsi tolerirali…« (Sobotna priloga, 13.10.2012)

Šef britanskega finančnega regulatorja Financial Services Authority (FSA) lord Adair Turner, pa je v svojem nedavnem govoru v Južni Afriki odkrito priznal, da so regulatorji odpovedali pri omejevanju rasti zasebnih kreditov in finančnih vzvodov, ki so naraščali že nekaj desetletij:

“The crisis of 2008 was essentially a crisis of excessive leverage, the result of a steady build up of excessive debt contracts over several preceding decades. That excessive leverage led to bust. And after the bust, deleveraging creates deflationary pressures which we cannot offset by conventional monetary policy alone, since interest rates are at the zero bound.” (str. 1)

Nadalje priznava, da je potrebna robustna in striktna regulacija finančnega sektorja in da poenostavljeni model prostega trga (ki zagovarja deregulacijo tudi finančnega sektorja) ne deluje dobro, kar v svoji knjigi Crisis economics zagovarjata že Nouriel Roubini in Stephen Mihm. Prav tako zagovarja netipične ukrepe, s katerimi bi se spoprijeli z razdolževanjem preveč zadolženega prebivalstva, ki sedaj hromi gospodarsko okrevanje. Eden takšnih ukrepov je seveda splošni odpis dolga (ki so ga že izvajali vladarji v preteklosti), kot ga predlaga ekonomist Steve Keen.

Kakršnekoli ukrepe sprejmemo, pomembno je, da bančni sektor sam nosi posledice svojih napačnih in kratkovidnih poslovnih odločitev (tako kot ostali del gospodarskega sektorja) in da bančni sektor reguliramo tako, da bo SLUŽIL JAVNEMU DOBREMU in da bo POSTAL SOCIALNO KORISTEN. Kajti, če mu že dajemo privilegij ustvarjanja novega denarja, ki je skupna stvar skupnosti, potem naj to novo kupno moč usmerja v inovativnost, produktivnost in trajnostni razvoj in ne v razdiralne špekulacije.

 

– – –

Slovenija nima monetarne suverenosti

- Četrtek 1. november 2012 -

Slovenija je z vstopom v EU in s kasnejšim prehodom na evro izgubila svojo monetarno suverenost. Fizične valute ne more tiskati sama, prav tako pa jo omejujejo Maastrichtska pravila o maksimalno 3 % deficitu in maksimalni velikosti državnega dolga pri 60 % BDP. Prav tako je izgubila fleksibilnost pri tečajni politiki, saj ni tečajnih sprememb med valutami, ker so se vse združile v eno skupno valuto.

V takem okolju deficiti postanejo pomembni, kajti država ne more preprosto ustvariti denarja za porabo, temveč si ga mora v primeru proračunskega primanjkljaja sposoditi na tujih trgih. Le-ti seveda v skladu s svojimi videnji gospodarske in politične situacije v državi določajo tudi ceno zadolževanja. Zadnja, sicer uspešna prodaja 10-letnih slovenskih obveznic na ameriškem trgu, je pokazala, da je postalo zadolževanje za našo državo drago.

Če pa je država monetarno suverena, kar pomeni, da ima svojo prosto plavajočo valuto, ki ni pripeta na drugo valuto ali na zlato, potem ima veliko večjo monetarno fleksibilnost in manevrski prostor. Zagovorniki sodobne monetarne teorije (Modern Monetary Theory – MMT) zagovarjajo idejo, da v tem pogledu država ni enaka gospodinjstvu, kajti slednje mora denar od nekod vzeti, država pa ga za porabo preprosto ustvari. V tem smislu monetarno suverena država ne more nikoli bankrotirati. Problem se pojavi zgolj takrat, ko si vlade same nadevajo nesmiselne omejitve (in to počne večina vlad). Deficiti v tem pogledu niso nekaj strašnega, pravzaprav so po logiki makroekonomskega računovodstva (pri katerem imamo na eni strani vladni sektor – finančno ministrstvo in centralno banko -, na drugi pa zasebni sektor – gospodinjstva, podjetja …) potrebni, kajti vladni deficit rezultira v neto akumulaciji finančnega imetja zasebnega sektorja (glej spodnji sliki). Če se vlada trudi krčiti porabo, potem se bo zmanjšalo neto finančno imetje zasebnega sektorja. Oba sektorja hkrati ne moreta imeti presežka, je preprosto nemogoče.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Slika 1: Bilance po družbenih sektorjih med letoma 1952 in 2012 v ZDA: bilance zasebnega sektorja so zrcalna slika bilanc vladnega sektorja (vir: Wray)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Slika 2: Bilance po sektorjih med letoma 1992 in 2011 v evroobmočju (vir: Wray)

 

Slovenija se je tako na neki način znašla v pasti. Trgi določajo ceno zadolžitve, katero moramo sprejeti, sicer nam grozi bankrot. Po drugi strani pa določajo tudi ukrepe, kot so npr. zmanjševanje deficita s krčenjem javne porabe za šolstvo, zdravstvo, kulturo … Ob že tako nizkem zasebnem povpraševanju, nižanje vladnega povpraševanja še dodatno zavira okrevanje oz. ohranja državo v stanju recesije.

Na takšne posledice sedanje oblike evrosistema so zagovorniki sodobne monetarne teorije opozarjali že v 90-ih letih prejšnjega stoletja. Ekonomist Mat Forestater je že leta 1998 takole opisal vso situacijo:

“Under the EMU, if investors are at all hesitant about any one member’s debt, they can buy another member’s debt without incurring currency risk, since there is no exchange rate variability among the currencies of member countries. Because member nations are now dependent on investors for funding their expenditure, failure to attract investors results in an inability to spend. Furthermore, should a member’s revenues fail to keep pace with expenditures due to an economic slowdown, investors will likely demand a budget that is balanced, most likely through spending cuts. In other words, market forces can demand pro-cyclical fiscal policy during a recession, compounding recessionary influences…. Even if there were no imposed limits on countries’ deficits and national debts, the structure of the EMU makes it nearly impossible for a country to enact a counter-cyclical fiscal policy even if there were the political will. This is because, by giving up their national monetary sovereignty, countries are no longer able to conduct coordinated fiscal and monetary policy, essential for a comprehensive and effective remedy to periodic demand crises. Why would countries voluntarily sacrifice the ability to conduct a coordinated macroeconomic policy, especially at a time when official unemployment rates are in double digits and there are clear deflationary pressures?” (Več o napovedih, ki so jih podali zagovorniki MMT, si lahko preberete tukaj.)

Po drugi strani po uradnih pravilih ne sme pomagati ECB, kot lahko na pomoč  posamezni ameriški zvezni državi priskoči zvezna vlada. Je torej čas, da Slovenija vzame nazaj svojo monetarno suverenost ter izstopi iz evra ter morda tudi iz EU? Ali obstaja morda kakšna drugačna možnost?

 

– – –

Ideologija ali zdrava pamet?

- Ponedeljek, 29. oktober 2012 -

Ekonomist Jože P. Damijan v svojem članku Ideologija ali zdrava pamet? ugotavlja sledeče:

“Vloga znanstvenikov pri iskanju odgovorov na ključna (ne samo aktualna) vprašanja je, da poskušajo videti problem objektivno, brez ideoloških očal in v njegovi celovitosti ter poiskati zanj optimalno rešitev. Dobra rešitev je eklektična. Rešitev, ki na konkreten kompleksen problem odgovaja s pravo kombinacijo »zdravil«. Le taka je lahko optimalna rešitev.”

Se še kako strinjam. Moje mnenje je, da so banke, glede na to, da same ustvarjajo denar in da ga usmerjajo po želji, ekonomsko pomembne in da denarja ne moremo zanemariti v makroekonomskih modelih kot to počne prevladujoča neoklasična ekonomska doktrina (pa naj si bo obarvana keynesiansko ali pa naj pripada čikaški šoli). Alternativni pogledi razumejo denar drugače na podlagi dejanskega praktičnega vpogleda v delovanje današnjega monetarnega in bančnega sistema. Na podlagi teh uvidov nastajajo dinamični ekonomski modeli, ki vključujejo denar, banke in dolg. Dva izmed njih sta dinamični model avstralskega ekonomista Steva Keena ter model Michaela Kumhofa iz Mednarodnega denarnega sklada, ki se zgleduje po čikaškem planu iz 30-ih let 20. stoletja. Kdaj bo prevladujoča ekonomska stroka premogla toliko samokritičnosti in poguma, da bo dovolila dejansko akademsko debato in pogledala na celotno situacijo objektivno, kot pravi Damijan?

 

– – –

Prof. Richard Werner o tem, kako napraviti banke socialno koristne

- Ponedeljek, 22. oktober 2012 -

Profesor Richard Werner, direktor centra za bančništvo, finance in trajnostni razvoj na Univerzi v Southamptonu, Velika Britanija, v svojem govoru na letošnji konferenci Just Banking (pravično bančništvo) v Edinburghu, razloži, kako pravzaprav delujejo banke in poudari dejstvo, da noben današnji makroekonomski model ne vsebuje ne denarja in ne bank. Werner je avtor knjig New paradigm in economics, Princes of the yen ter soavtor študije o britanskem finančnem sistemu Where does money come from? Je tudi avtor skovanke Quantitative Easing (QE). Ugotavlja, da banke niso socialno koristne (s čimer se strinja tudi lord Adair Turner, predsednik britanskega finančnega regulatorja Financial Services Authority – FSA) ter poudarja, da ena izmed rešitev leži v lokalnem bančništvu in lokalnih valutah. Predavanje si poglejte tukaj.

 

– – –

Kratka recenzija knjige v reviji Bukla

- petek, 12. oktober 2012 -

V zadnji številki revije o knjigi Bukla je izšla kratka recenzija knjige. Lahko si jo preberete na spletu (str. 11).

 

– – –

Nov link v povezavah

- Sreda, 10. oktober 2012 -

Pozdravljeni,

Med povezave sem dodal prosto dostopno glasilo World Economic Review, ki ga štirikrat letno izdaja World Economics Association (WEA). Tu boste našli strokovne ekonomske članke različnih ekonomskih pristopov. Načela, ki se jih WEA skuša držatiso rigorozno ekonomsko raziskovanje, pluralizem v pristopih do ekonomske analize, proceduralna odprtost in transparentnost, svoboda dostopa do člankov in etičnost.

Za začetek priporočam članek Michaela Hudsona in Dirka Bezemerja Incorporating the rentier sectors into a financial model.

– – –

 

Intervju o knjigi in pokritost knjižnic

- Ponedeljek, 8. oktober 2012 -

Deželne novice so o knjigi z menoj naredile intervju, ki si ga lahko preberete tukaj (str. 14).

Distribucija po lokalnih knjižnicah je končana. Odziv in zanimanje je bilo izjemno. Lahko povem, da bo knjiga v veliki večini splošnih knjižnic, tako da ste vabljeni, da si jo sposodite in sporočite svoje mnenje o njej na izvor.denarja@gmail.com.

– – –

 

Facebook stran

- Ponedeljek, 1. oktober 2012 -

Z veseljem sporočam, da je sedaj odprta tudi Facebook stran knjige. Najdete jo pod Knjiga Denar – Nedolžna prevara.

 

– – –

K prejšnji objavi…

- Nedelja, 30. september 2012 -

Kot dodatek k prejšnji objavi:

Banke v svojem ustvarjanju denarja niso omejene z rezervnimi zahtevami centralne banke. Zato preprosti dvig zahtevane rezerve na 100% ne bo avtomatično prinesel omejevanja ekspanzije kredita. Ta ukrep morajo spremljati tudi druge institucionalne reforme oz. reforme moči in odnosa med posameznimi akterji: centralno banko, vlado in komercialnim bančnim sektorjem. Vso stvar dobro razloži Bill Mitchell na svojem blogu:

“In a fiat currency system, commercial banks require no reserves to expand credit. Even if the required reserves were 100 per cent, then with no other change in institutional structure or regulations, the central bank would still have to supply the reserves in line with deposit growth.”

En pristop tovrstnih temeljitih institucionalnih sprememb je zajet v predlogih nevladne organizacije PositiveMoney. Kaj ti predlogi zajemajo, si lahko preberete tukaj.

 

– – –

Večji tuji časniki pričenjajo pisati o resničnem delovanju monetarnega sistema

- Sobota, 29. september 2012 -

Tudi večji tuji časniki se prebujajo in počasi začenjajo pisati o tem, kako dejansko poteka ustvarjanje denarja danes in o temeljiti monetarni reformi s poudarkom na spreminjanju ustvarjanja in plasiranja denarja ter spreminjanja moči in vloge zasebnih bank.

Martin Wolf, eden glavnih komentatorjev Financial Timesa, razume, kako se ustvarja denar. V članku z dne 9.11.2010 med drugim pravi: “… bistvo današnjega monetarnega sistema je ustvarjanje denarja iz nič preko pogosto nespametnega posojanja zasebnih bank…” V nedavnem članku z naslovom The case for truly bold monetary policy trdi, da bi morala centralna banka obviti komercialne banke kot domnevne posrednice ter novo kupno moč usmeriti neposredno v ekonomijo, kjer je to najbolj potrebno.

Tudi Independent piše o dejstvu, da danes v Veliki Britaniji okoli 97 % denarja v obtoku predstavlja denar komercialnih bank. Temu se pridružuje tudi Guardian.

V začetku septembra pa se jim je pridružil tudi drugi največji nemški časnik Sueddeutsche Zeitung, ki prav tako pravilno opiše ustvarjanje denarja ter podpre idejo 100 % rezervnega bančništva, reformo, ki jo predlaga nevladna organizacija Monetative.

Se bodo zbudili tudi slovenski časniki in končno začeli pisati o eni izmed najpomembnejših, a prezrtih tem – resničnem delovanju monetarnega sistema?

 

– – –

Knjiga se širi po slovenskih knjižnicah…

- Četrtek, 27. september 2012 -

Z veseljem vam lahko povem, da se knjiga pridno širi po slovenskih knjižnicah. Kje si jo lahko že izposodite, si poglejte tukaj.

Naj vsem tudi povem, da je vsaka kritika knjige zaželjena, tako da naj vam ne bo nerodno po elektronski pošti sporočiti svojega mnenja. Le na ta način, torej s povratnimi informacijami bralcev, bom knjigo za morebitno naslednjo izdajo lahko dopolnil in izboljšal.